Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Piše: Matej Krajnc
Književnik in glasbenik Matej Krajnc razmišlja o Bolčinovih zlatih ribicah, ki jim pripisuje daljnosežno literarno težo (in spomin). Foto: Lenka Krajnc
Borja Bolčina je prvo pesniško zbirko Bologna izdal leta 2016, precej objavljal v domačem in bivšem jugoslovanskem prostoru in sodeloval na raznih natečajih in razpisih (med drugim leta 2018 na natečaju V zavetju besede Javnega sklada za kulturne dejavnosti), zato njegova pesniška beseda ni neznana ne domá ne onkraj dóma, saj je pričujoča knjiga O zlatih ribicah/O zlatnim ribicama ravnokar izšla pri novosadski založbi Prometej.
Razveseljivo in pomembno je, da so nove pesmi dejansko ugledale luč bivanjskosti dvojezično, druga ob drugi, kot nekakšno priklicevanje in potrjevanje nekdanjega (in dandanes spet vse bližjega) skupnega kulturnega prostora. Pesmi so nastajale med letoma 2016 in 2018, za prevode v srbščino je poskrbela Olga Lalić – Krowicka.
Bolčina je bil dolga leta kitarist rockovske zasedbe Zaklonišče prepeva, a zato ga še ne velja nujno zapirati v predal t. i. »rockovskih pesnikov« (čeprav je tako začel). Njegova poezija, četudi nekatera uglasbena (v pričujoči zbirki je takšna denimo pesem Topničar), je bolj daljnosežna, posega v širok komparativistični literarni prostor, kamor moč preganjavcev ne seže. Ker priznava vplive Šalamuna in Svetine, bo verjetno držalo, da so njegove pesniške pokrajine zlasti pokrajine jezikovnega plastelina, ki jih napolnjuje z večkrat zarotitvenim, a največkrat s čisto splošnobivanjskim, aktualnim in angažiranim pesniškim pristopom. Ne gre se sicer vzvišenega hermetika, do tega mu ni, pač pa je raje duhovit, a zaprisežen kronist vsakdana, ki je prislovično vselej obdan z zidovi templja jezika, a takšnimi, ki se dajo izgnesti, preoblikovati in tudi prebijati navznoter in navzven. Zato ni naključje, da v zbirki srečamo tako čisto kratke kot tudi daljše pesmi, naključje pa tudi ni (pa ne zgolj zato, ker je pesnik po izobrazbi literarni komparativist), da v pesmih najdemo vrsto referenc, da gre torej za intertekstualno poezijo, zelo svežo pesniško govorico, ki ni nikoli »slovensko usodna« ali dolgočasna.
O rečenem priča tudi naslovnica knjige O zlatih ribicah/O zlatnim ribicama; Prometej, Novi Sad, 2019. Foto: Lenka Krajnc
Bolčina svojo pesniško naravnanost (in poklicanost) precej neposredno opredeli v pesmi Brilijantina urina, v kateri sicer nagovarja pokojnega Petra Božiča: »A kakor dramatik naj bo tudi pesnik zazrt predvsem v sedanjost./Vsemu naj verjame na besedo/in če se ti kdaj zazdi, da hodim naokrog z drobovjem iz pliša,/me prosim opozori. /Drugače sem dobro; od daleč sit, od blizu cel./Pisanje mi diši kot priletnim norcem njihova voda.« Samoironična, a iskriva opredelitev, ki zaznamuje jedro njegovega pisanja in njegovo umetniško držo. Takoj v uvodni pesmi zapiše tudi: »Spokorjenec sem. Staro meso./Nevzdržno za noben rod.« A ta pozicija je večkrat tudi samoironična, saj Bolčina svoje ontologije, kot smo že ugotavljali, ne razume/jemlje »tradicionalno« usodno; tega niti noče, v pesmih ni prostora za kakršnekoli romantizirane sentimente. Lirski subjekt opazuje in poroča, vendar s tisto pesniško ostrino, ki je prav tako kot od romantike daleč od kakršnegakoli žurnalističnega zapisovanja, čeprav bi včasih morda posumili, da se temu približuje. A njegov kronizem je vedno pesniški, ima svoj feeling, ki se razbira iz pesmi v pesem in ga zaznamo za intertekstualnimi referencami, palimpsesti in samoironičnimi obračuni s sestro mojo žiznom. »Bukve, želodi. Pasti pomladi. /Vsenaokrog so kosti./Strah Slovanov je izdelan./Kaj bi ti lahko poročal iz Dohe?«
Je Bolčinova pesniška vsakdanjost potemtakem tudi angažirana? Zagotovo. Če je to nujno pogojeno z njegovo pozicijo rockovskega kitarista (v bendu, ki se ni nikoli uklanjal klišejskim zahtevam trga pop glasbe in kljub priljubljenosti ni tja nikoli sodil), pravzaprav ni niti tako pomembno. Odgovor je sicer na dlani: angažirani svetovni nazor lahko vključuje tudi rockersko kitaro, ni pa nujno obratno, oziroma zgolj tam, kjer oboje sovpada s vobčečloveško nazorsko držo. A to pot nas Bolčina kot kitarist ne zanima tako močno kot Bolčina pesnik, čeprav se ob razmišljanju o teh dveh dimenzijah (dodajmo še Bolčino kantavtorja) znajdemo pri istem hitro rešljivem vprašanju. Gre za pozicijo poezije, ki v sebi vedno – poudarek na vedno – vsebuje tudi glasbeno komponento. Če boste pričujočo knjigo tudi zares podrobno prebrali, boste slišali, da poje, ne glede na to, kako brezkompromisna naj bi bila.
Bolčinovim pesmim želimo tako srečno pot in pričakujemo, da se bo kmalu spet oglasil z novimi pesmimi, do takrat pa ga lahko ujamete na kateri od predstavitev. Nekaj smo lahko slišali že na letošnjem tradicionalnem branju študentov Oddelka za primerjalno književnost FF, kjer je nastopil kot gost. Bolčinova poezija zahteva zahtevnega bralca – in tole se je slišalo že skoraj preveč zvočno. Zahteva izobraženega bralca. Ko boste brskali po policah in iskali sodobne slovenske pesniške knjige, naj vam tale nikar ne uide. Njena poetična moč in širok spekter znanja jo uvrščata v sam vrh naše in bivše naše dandanašnje pesniške produkcije.
V slovensko literarno produkcijo se nedvomno visoko uvršča tudi zbirka Nine Kremžar Dostop na odprto morje.
