Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Piše: Tomaž Gržeta
Praznik glasbe je dan, posvečen glasbi v vsej njeni raznolikosti. Ulice številnih mest po vsem svetu zaživijo kot glasbena prizorišča vsako leto na dan poletnega solsticija. Praznovanje izvira iz prvega tovrstnega dogodka, ki so ga organizirali v Parizu leta 1982 na pobudu Jacka Langa, takratnega francoskega ministra za kulturo. Tudi danes, ko Praznik glasbe obarva prvi poletni dan v več kot 120 državah, še vedno praznovanje odseva prvotno željo – dati glasbi, da zaživi povsod, ne le v koncertnih dvoranah, glasbenih šolah in domovih glasbenikov, temveč tudi v javnem prostoru. Praznik glasbe naj bi bil čim bolj spontana manifestacija, ki naj ne bi organizirala glasbenih dogodkov, temveč jih zgolj spodbujala: poklicni in ljubiteljski glasbeniki so vabljeni k muziciranju na javnih prostorih – ulicah, parkih, trgih, nakupovalnih središčih, železniških postajah, sprehajališčih ipd. Prav tako se lahko prirejajo koncerti, ki pa morajo biti brezplačni, torej dostopni vsakomur.
Foto: Arhiv SIGIC
Gibanju se že nekaj let pridružujejo tudi slovenska mesta. Letos so Praznik glasbe obeležili v Ljubljani, Mariboru, Murski Soboti, Novi Gorici ter vzdolž obale, od Pirana do Kopra, Izole in Ankarana. V Sloveniji je dogodek usmerjen predvsem v promocijo slovenske glasbene ustvarjalnosti, še bolj pa poustvarjalnosti, ne glede na glasbeni žanr. Pravzaprav je morda ravno v tem čar praznovanja – na prizoriščih namreč zveni glasba vseh zvrsti, vsaka je zaželena, dobrodošla, vsak obiskovalec ali mimoidoči pa lahko najde dogajanje po lastnem okusu ter si s tem popestri najdaljši večer v letu. V letih 2011 in 2012 je dogajanje organizirala Glasbena zadruga Celinka, pozneje pa je organizacijo prevzel SIGIC (Slovenski glasbenoinformacijski center), ki je tudi letos bedel nad veselim in glasnim praznovanjem. Po (in o) letošnji ediciji Praznika glasbe sem spregovoril z generalnim sekretarjem SIGIC-a, Petrom Barošem:
Kako ste na SIGICU zadovoljni z obiskanostjo letošnjega dogodka?
Zelo zadovoljni. Praznik glasbe je dogodek, ki stavi na čim večjo mero spontanosti in na ta način nagovarja predvsem mimoidoče. Glasbo skuša predstaviti na manj običajnih mestih, poslušalce presenetiti in jih pripraviti do tega, da si odtegnejo trenutek na svoji poti ter zbrano prisluhnejo glasbi. Dogajanja je bilo resnično zelo veliko in veseli smo bili, da so praktično vsi nastopajoči prišli do svoje pozornosti in nagrade z dobrim obiskom in odobravanjem poslušalcev.
Kako bi ocenil raven glasbe, ki je bila prisotna na odrih?
Skladno s smernicami iniciative Fete de la musique so vsi dogodki brezplačni, prav tako brezplačno nastopijo izvajalci. Vsako leto izvedemo javno povabilo za nastopajoče, posledično pa prav za vsakogar skušamo najti mesto za nastop. Kvalitativne selekcije torej ni, kdor želi praznovati dan glasbe, je več kot dobrodošel. Veseli smo, da se na Prazniku glasbe predstavljajo tudi že zelo uveljavljeni in kakovostni izvajalci, tudi diplomanti Akademije za glasbo in drugi profesionalni glasbeniki. To daje poseben pečat dogodku. Sicer pa nobenega izvajalca posebej ne izpostavljamo. Na Prazniku glasbe so vsi deležni iste pozornosti in odobravanja.
Foto: Arhiv SIGIC
Ali se vam, organizatorjem, zdi, da je letošnje praznovanje uresničilo vaše želje oz. poslanstvo dogodka?
Menim, da je. Posebej smo veseli, da se Praznik glasbe širi tudi v druga mesta. Prav tako posebno potrditev predstavlja dejstvo, da se Prazniku glasbe priključujejo tudi javne institucije. Letos sta bili to Slovenska filharmonija in Cankarjev dom, ki se je praznovanju priključil s koncerti v sklopu Jazz festivala Ljubljana, na vrtu za Cankarjevim domom. S tem Praznik glasbe v celoti izpolni svoje poslanstvo, saj doseže, da se na dogodku predstavijo vse generacije, domala vsi glasbeni žanri ter tako ljubiteljski kot profesionalni glasbeniki. Je pa Praznik glasbe takšne vrste projekt, da novih izzivov in svežih idej za prihodnost nikoli ne zmanjka.
Dogajanje v Ljubljani je potekalo na kar šestnajstih lokacijah: v Slovenski filharmoniji, na Kongresnem in Mestnem trgu, v Tivoliju in parku Tabor, v Štepanjskem naselju, Soteski, na Muzejski ploščadi, Petkovškovem nabrežju, Bregu, Trnovski plaži, Šuštarskem mostu, pred ŠKUC-om, v Lepi žogi ter na vrtu Cankarjevega doma. Zvenela je klasika, jazz, etno, hip hop, rock, elektronika… pravzaprav nebroj najrazličnejših glasbenih žanrov, ki so v mesto pritegnili številne obiskovalce – od prebivalcev prestolnice do turistov, ki so med ogledom znamenitosti postali tudi ob glasbenih odrih. Tudi sam sem si privoščil sprehod po mestnem središču, kjer me je očaralo izjemno prijetno, sproščeno vzdušje toplega poletnega večera, podobno tržnici, po kateri se ljudje prosto sprehajajo in nabirajo vse, kar jih privabi – le, da je živžav tržnice nadomestila glasba, ki je odmevala iz vseh strani. Pogosto neozvočena, naravna, nevsiljiva, kakovostna zvočna kulisa je vsaj za en večer nadomestila običajni hrup komercialnih radijskih postaj, ki nas napada iz zvočnikov večine lokalov.
Foto: Arhiv SIGIC
V preddverju Filharmonije sem spremljal nastop članov ansambla ustnih harmonik (orglic) Sorarmonica. Do sedaj so se Praznika glasbe udeležili že dvakrat, letos pa so se predstavili z bolj ali manj klasičnim sporedom, ki je segal od plesnih ritmov menueta, polke in tanga do priredb znanih del izpod peresa Mozarta, Boccherinija, Francka, Rimski-Korsakovega, Joplina … S Kongresnega trga sem se spustil do Šuštarskega mosta, kjer so starši in učitelji Waldorfske šole, zbrani v mešani zbor pod vodstvom Igorja Velepiča, izjemno skladno zapeli izbor priredb slovenskih ljudskih pesmi, kot so Sem se rajtov ženiti, Rož, Podjuna, Zila, Bčelar … Sledil je izjemno prikupen nastop Ženskega pevskega zbora Generacija ’57, ki deluje pri KUD Janez Kuhar. Z duhom radostnega (in kljub letom mladostnega!) muziciranja ter pod temperamentnim vodstvom Tanje Benedik so zapele uspešnice slovenske ljudske oz. zborovske zakladnice, kot so Ena ptička priletela, Čuk se je oženil, Od Ribn’ce do Rakitn’ce in Možila bi se rada. Tudi komorni zbor Vocis imago je očaral z milozvočnostjo, z enako neposrednostjo pa sta nastopili tudi članici dua EtnoPOT, ki sta ob kitari, harmoniki, tamburinu in kljunasti flavti zapeli izbor ciganskih, bolgarskih, grških in makedonskih tradicionalnih pesmi. Na drugi strani Šuštarskega mostu, pred galerijo ŠKUC, je dogajanje privabilo ljubitelje vokalnega, zborovskega jazza. V živahnih, iskreno veselih izvedbah smo lahko uživali med drugim ob a capella gospel zboru Bee Geesus in vokalni skupini BeJazzy. Večer sem sklenil tudi zaključiti z zvoki jazza, zato je končna postaja mojega glasbenega sprehoda bil vrt Cankarjevega doma, kjer sem prisluhnil Mihaelu Hrustlju. Izjemno spreten kitarist, prepričljiv pevec in navdihnjen skladatelj, Hrustelj zna vzpostaviti pristen odnos s publiko tako s svojo glasbo, kot tudi z besedo.
Zvoki njegovih lastnih skladb so ob somraku zveneli za menoj že, ko sem zakorakal proti Tivoliju ter se odpravil domov. Porodila se mi je misel – zakaj je Praznik glasbe praznik, zakaj ga praznujemo samo enkrat na leto? Mar ne bi morale naše ulice biti napolnjene z živo glasbo vsak dan? Takšna živa glasba, kot je odmevala po ljubljanskih ulicah in parkih na prvi večer letošnjega poletja, je vendarle zvenela kot nekaj najbolj naravnega, samoumevnega, pravzaprav nujnega.
