POMEN GLEDALIŠKEGA UDEJSTVOVANJA OTROK

SREČANJE OTROŠKIH GLEDALIŠKIH SKUPIN SLOVENIJE 2019

Piše: Larisa Javernik 

Javni sklad RS za kulturne dejavnosti že nekaj let organizira Srečanje otroških gledaliških skupin Slovenije. Selekcija in predstavitev najboljših predstav poteka najprej na območni, nato na regijski in nazadnje na državni ravni. Letos je državno Srečanje potekalo v Novem mestu, 4. in 5. junija 2019.

Namen Srečanja ni samo predstavitev in pregled enoletnega gledališkega ustvarjanja otrok in mladih do šestnajstega leta starosti, temveč tudi spodbujanje nadaljnjega razvoja in dviga gledališke pismenosti. Gledališko udejstvovanje ni samo eden izmed možnih načinov kreativnega izraza mladih, omogoča jim praktično razumevanje in osvajanje gledaliških elementov, pomaga jim pri vzpostavitvi ter raziskovanju lastne identitete ter zanimanj in jim omogoči izkušnjo javnega nastopanja ter delovanja v skupini.

Mateja Kokol, gledališka režiserka in območna selektorica Srečanja, je delila svojo izkušnjo spremljanja otroških gledaliških skupin.

Mateja Kokol (1990) je pripadnica mlade slovenske generacije gledaliških režiserk. Magistrirala je na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Za diplomsko predstavo Stoli je prejela akademsko Prešernovo nagrado. Režirala je v različnih slovenskih in tujih gledališčih (Razlogi za srečo, Bella figura, Fant, dekle in gospod, Polž na potepu na kitovem repu, Skrivnosti primer ali Kdo je ubil psa itd.). Aktivno deluje tudi na področju kulturno-umetnostne vzgoje. Med drugim izvaja in sooblikuje gledališke vsebine ter dejavnosti pri projektu Prvi prizor: gledališče kot prostor učenja simbolnih jezikov (SNG Maribor). Tri leta je območna selektorica za Srečanje otroških gledaliških skupin Slovenije, kjer pokriva ptujsko področje.

Kaj so glavne zakonitosti in elementi, na katere si pozorna, ko ocenjuješ otroško predstavo? 

Zame je najpomembnejša vsebina, s katerimi temami so se ukvarjali in na kakšen način so to vsebino obdelali. Pomembno je tudi, da so otroci aktivno vpeti v nastajanje predstave in niso prisotni samo pri izvedbi; pomembno je, da pomagajo pri pripravljanju besedila, da sodelujejo pri kostumografiji, scenografiji, pri postavljanju prizorov. Važno je tudi, da razumejo, o čem predstava govori. Velikokrat namreč opazim, da se proces za otroke začne šele v zadnji fazi gledališkega ustvarjanja, ko gre zgolj še za odrsko »urejanje prometa«. Presežne so zame zato tiste skupine, ki razumejo, s kakšno temo so se ukvarjali in ki se že na začetku gledališkega procesa spoznavajo z vsebino predstave in njenimi uprizoritvenimi elementi; predstave, pri katerih so otroci osrednji ustvarjalci, mentorji pa njihovi usmerjevalci.

Bi lahko izpostavila kakšne skupne točke letošnjih otroških predstav, ki si jih videla? So kakšne teme, besedila ali elementi, ki se ponavljajo? 

Postavitve se večinoma lotijo klasično. Ponavljajo se pravljični motivi in predelave že znanih zgodb za otroke. Mentorji navadno posegajo po pravljicah, ljudskem slovstvu in na njihovi podlagi (nekateri bolj, drugi manj spretno) pripravijo priredbe. Še posebej mi je ostala v spominu predstava Flamingo Filip (Osnovna šola Pohorskega bataljona Oplotnica), za katero je eden izmed otrok sam napisal besedilo, skupina pa ga je nato s skupnimi močmi postavila na oder.

Foto: Mateja Kokol

Si v treh letih, odkar si selektorica, opazila kakšne spremembe na področju slovenskih otroških gledaliških skupin? 

V treh letih, odkar jih spremljam, sem opazila, da veliko bolje razumejo gledališki prostor. Pri tem so postali bolj pogumni. Vedno manj je kulis na odru, kar je dobrodošlo. Zdi se mi, da učitelji in mentorji vedno bolj razumejo, kaj razvojno pomeni uprizoritveni jezik; da ima vse, kar je na odru in kar je sestavni del predstave, svoj namen in svojo zgodbo. Včasih se mi namreč zdi, da mentorji pozabijo na uprizoritveno dramaturško logiko.

Tekom let se na Srečanje otroških gledaliških skupin sicer prijavljajo različne šole, z različnimi mentorji in različnimi skupinami. Pri tistih skupinah, ki pa so stalnica na Srečanju, lahko nedvomno rečem, da opazim nadgradnjo in pozitivne premike.

Kje vidiš možnost nadgradnje predstav, ki si jih videla? 

Možnost nadgradnje vidim predvsem v izbiri izhodiščne vsebine. Mentorje vedno spodbujam, naj bodo pri tem drzni, naj se otroci ukvarjajo s temami, ki so jim zanimive in ki so njihove. Opazila sem tudi, da se mentorji večkrat premočno osredotočijo na besedilo. Želela bi, da se bolj kot z že obstoječim ali prirejenim besedilom ukvarjajo z raziskovanjem in razvojem različnih tem. Če se mentor recimo odloči za raziskovanje odnosa s starši, je ta tema že osnovna baza in nato skupaj z otroki to temo raziskuje, išče besedila, ki to temo obravnavajo ali pa celo skupinsko ustvarijo lastno dramsko besedilo, ki zajame njihova opažanja, mnenja o tej temi in izkušnje s to temo. Moja perspektiva je torej, da je najpomembnejša izbira tematike, šele nato besedilo in nazadnje končni izdelek – uprizoritev. Mentorji namreč dramska besedila večkrat izbirajo na podlagi tega, koliko otrok je v skupini ipd., in ne posvečajo dovolj pozornosti vsebini. Če pa je tema premišljeno izbrana, že sama po sebi narekuje nadaljevanje procesa in omogoča, da skozi razvojno – snovalni pristop razvijemo predstavo, ki podpira otroško kreativnost in njihova razmišljanja.

Zakaj se ti zdi pomembno, da se otroci in mladi aktivno srečajo z gledališčem? Da imajo izkušnjo gledališkega udejstvovanja? Se ti zdi, da je pri nas dovolj priložnosti za tovrstno udejstvovanje? 

Pomen gledališkega udejstvovanja otrok in mladih prepoznavam v različnih vidikih. Otroci se spoznajo z gledališko umetnostjo, pridobijo zavedanje o obstoju gledaliških prostorov. Pomemben je na drugi strani tudi pedagoški vidik. Gledališke skupine, krožki in klubi so pogosto njihov prvi stik z javnim nastopanjem. Otrokom omogočijo dodatno možnost kreativnega razvoja, razvoja čustvene inteligence, dela v skupini. Gledališko udejstvovanje in raziskovanje znotraj procesa pripravljanja predstave lahko odpre tudi množico novih tem, s katerimi morda še niso bili seznanjeni. Pomen gledališkega udejstvovanja mladih bi torej lahko razdelili na gledališko – umetniško raven in razvojno – pedagoško raven.

Glede na to, da se na Srečanje otroških gledaliških skupin vsako leto prijavi veliko mladih ustvarjalcev, bi rekla, da smo bogati na tem področju. Nadgradnjo že obstoječega stanja pa vidim v povezovanju šol, skupin in mentorjev z umetniki (režiser, dramaturg, igralec). Ta umetnik bi mentorjem lahko pomagal, svetoval in jih vodil. Vredno bi bilo razmisliti tudi o bolj rednem vključevanju gledaliških vsebin in gledališkega ustvarjanja v šolski sistem.

Foto: Mateja Kokol

Kaj se te najbolj dotakne, ko gledaš otroške predstave? Ti si profesionalka, delaš kot gledališka režiserka v slovenskih in tujih gledališčih. Predstave, s katerimi se srečaš na tovrstnih srečanjih, pa pripravljajo ljubitelji gledališča in neprofesionalni otroški igralci.

Najbolj se me dotakne iskrenost otrok, ko vsi gledalci opazimo, da zares uprizarjajo tisto, kar čutijo, razumejo in mislijo. To se na odru zlahka prepozna v lepoti, ki jo težko opišem z besedami. Takrat se mi zazdi, da so se me dotaknili na čustveni, kreativni, intelektualni in skorajda že duhovni ravni. Če otroci uprizorijo vsebino, s katero so v stiku in jo razumejo, se kot igralci odlično odrežejo. Šele takrat lahko namreč razumejo tudi prostor, čas in gledališke odnose.

Jasno je razvidno, da je bilo v vsako predstavo, ki sem jo videla, vloženo ogromno truda. Tiste skupine, v katerih je mentorjem uspelo otrokom zares prisluhniti in jim zagotoviti svobodo znotraj kreativnega izražanja in jih ob tem ustrezno podpreti, uspejo z gledalci – ljubitelji gledališča, amaterji, profesionalci – komunicirati na izjemno visoki ravni.

Veliko gledaliških izkušenj si si pridobila tudi v tujini. Bi lahko morda primerjala slovensko produkcijo otroških gledaliških skupin in tistih, s katerimi si imela stike v tujini? Se ti zdi, da je Slovenija na tem področju močna oz. se ti zdi, da imamo dobro zastavljeno mrežo za vključevanje otrok v gledališče?

V Mehiki sem vodila gledališke delavnice za otroke, ki prihajajo iz socialno ogroženih skupin in so vključeni v programe, ki jih organizirajo nekakšne zveze/organizacije/mladinski centri. Tam sem opazila, da so veliko bolj pogumni pri izbiri tem. Pri nas se gledališča za otroke oz. z otroki lotevamo veliko bolj nedolžno in lahkotno. Tam otroke obravnavajo enakovredno z odraslimi. Spominjam se predstave, v kateri so sodelovali otroci, stari približno 11 let. Osredotočili so se na temo spola in spolne enakopravnosti. Starejša skupina najstnikov pa se je ukvarjala z družbenopolitično temo Indijancev in njihovo problematiko. Vsaj v Mehiki, pa tudi v Španiji, sem tako opazila, da se mentorji ne bojijo s pomočjo gledališča z mladimi spregovoriti o »težkih« temah (smrt, nasilje, neenakopravnost). Verjetno je to, vsaj delno, pogojeno tudi s kulturnimi razlikami.