TREBA BO POSTAVITI SVOJE ZAHTEVE!

Piše: Jože Osterman

Rast gospodarske proizvodnje je v sistemu, v kakršnem živimo, ne glede na uničevanje planeta dobra stvar. Še zlasti po desetletnem obdobju ekonomske oseke, v katerem se je družba soočala z različnimi varčevalnimi programi in iz njih izhajajočimi restrikcijami, ki so nekatera področja našega življenja oklestila do nevarnih razsežnosti. Med najbolj osiromašenimi  je tudi kultura – po razpoložljivih podatkih so več izgubili le na področju organov varnosti in obrambe. A tam pretežno na račun investicij, ki so jih večinoma odložili. Kar pomeni, da so že obstoječi uveljavljeni programi vendarle precej lažje preživeli.

Zdaj, v obdobju spodobne gospodarske rasti  se zdi, da bomo glede na nove zahteve različnih področij javnega sektorja skorajda morali pisati nekakšno novo družbeno pogodbo, saj je sodeč po glasnosti občega tarnanja vse narobe. Je to smiselno delati na tak način, tudi z takimi izsiljevanji, ki jih vidimo  v zdravstvenem sektorju, pojavljajo pa se tudi znotraj nekaterih drugih dejavnosti? Je bil družbeni razvoj med leti 1991 do 2010, ko se ekonomska kriza še ni razdivjala in nam je šlo po vseh kazalcih kar dobro, res tako problematičen, da so zdaj potrebne takojšnje radikalne korekture, kot jih zahtevajo številni lobiji? So določeni segmenti družbe res utrpeli tako nepopravljivo škodo, da je potrebno zdaj vse obrniti na glavo? V primerjavi z bližnjim okoljem se zdi prav nasprotno: sistem razmeroma visoke medčloveške solidarnosti, še kar spodobne egalitarnosti brez (za zdaj) velikanskih razlik med ljudmi in zadovoljiva medgeneracijska razmerja so humanost naše družbe vendarle ohranili na nivoju, ki nam ga lahko naši sosedje – če verjamemo v nenadomestljivost univerzalnih človeških vrednot – samo zavidajo. Slovenija je v tem hipu majhen, a pomemben otoček med nacionalistično in egoistično nastrojenimi nacijami, ki odkrito favorizirajo zgolj svoje neposredne interese, obveznosti, ki jim jih prinaša skupno življenje na evropski celini, pa so jim popolnoma odveč. Vse bolj sem prepričan, da je eden glavnih vzrokov za opisano slovensko razumnost in zmernost prav kultura, ki je kljub materialnemu osiromašenju  vseskozi  izpolnjevala svoje tradicionalno poslanstvo: prežemanje ljudi, pa naj bo to direktno ali ne – s humanističnimi sporočili, ki oznanjajo strpnost in solidarnost, pa tudi sposobnost samoomejevanja, kar je nepogrešljivo za obstajanje razvitih človeških družb.

Umirjenost – dolgoročno dobro orožje

Za razliko od nekaterih družbenih področij je kultura svoje zahteve postavljala razmeroma umirjeno in tudi spoštljivo do drugih, čeprav ji v primerjavi z njimi zanesljivo ne gre dobro. Svoje zahteve, strnjene v dokumentu Čas je za kulturo, so odpirale predvsem sistemska vprašanja lastnega področja, kompetentnost ministrov, torej so bile obrnjene izrazito navznoter, navzven  pa je kultura opozorila na degradacijo kulture v okviru splošnih družbenih vrednot in na materialno podhranjenost področja. Čeprav se zdi komu ta »spodobnost« v šopku ostalih pogosto zelo kričavih zahtev javnega sektorja, taktično vprašljiva, pa je za kulturo to naraven odziv. Pobesnelost ali pretirana glasnost, ki jo pogosto spremljamo v družbenih razpravah, je pogosto obratno sorazmerna z dejanskimi argumenti. Pavšalnost očitkov je hitro odkrita, treba je biti skrajno pozoren na argumente, ki jih predstavljaš.  Dober primer je prav nedavni odstop predsednice pisateljskega društva, ki so ji mediji očitke na račun države hitro vrnili z razkritjem precej neposlovnega ravnanja z društvenim premoženjem. In je šel tako problem, ki dejansko obstaja, v pozabo.

Kakorkoli, vročičen, celo nervozen  družbeni dialog, ki ga spremljamo v tem času, terja sprotno akcijo, prilagajanje zahtev in pogajalsko usposobljenost in vztrajnost od vsakogar. Terja tudi pozorno spremljanje lastnega področja, torej kulture same, ki nikakor ni gladina mirnega jezera, marveč dokaj valovito morje, v katerega globinah poteka kar nekaj tihih borb. Pasivnost lahko pomni veliko nevarnost, da se tvoj glas izgubi in s teboj pometajo po mili volji. Prav zato mora tudi ljubiteljska kultura opozoriti na svoje probleme, ki jih ni malo in predlagati zanje svoje rešitve. Nihče drug tega ne bo storil namesto nas. Primer: latentno možnost, da znotraj nevladnega sektorja pride do škodljivih pavšalnih delitev (denimo med poklicnimi NVO in ljubiteljsko kulturo), ki bi že vnaprej diferencirale ene izvajalce na škodo drugih,  smo lahko zaznali kar nekajkrat. Najizraziteje lansko spomlad, ko je Ministrstvo za kulturo pavšalno skušalo izločiti možnost, da se ljubiteljska kulturna društva prijavijo na razpis za triletne programske razpise, manj agresivno, a nič manj prozorno v smislu »kam pes taco moli« pa v nekaterih medijskih člankih in razpravah, ki so eksplicitno zahtevale formalno ločevanje nevladnega sektorja na profesionalne nevladnike in ljubiteljsko kulturo z ločenimi  javnimi razpisi.

Kaj hočemo?

To kajpak pomeni, da mora ljubiteljska kultura v razpravah o kulturni politiki postati aktivnejša in zahtevnejša. Zdaj, ko naj bi do junija pripravili prvi osnutek nacionalnega programa kulture, je morda odločilni trenutek za razpravo o nekaterih stvareh, ki bi jih morali urediti. Nesporno je treba zastaviti  vprašanje o njenem statusu. Verjetno ni dileme, da mora ljubiteljska kultura v okviru nacionalne kulturne politike še naprej opravljati vlogo nacionalnega nosilca kulturnih programov na področjih, kjer ni poklicnih izvajalcev, pri čemer se morajo pogoji za opravljanje tega njenega dela izboljšati na raven, ki je po delovnih standardih primerljiva z izvajalci drugih nacionalnih programov. To pomeni, da mora denimo zborovska, folklorna in instrumentalna dejavnost (zlasti pihalne godbe) dobiti več menedžerskega, profesionalnega kadra, kajpak pa od svojega načina (ljubiteljskega) dela ta področja ne bodo odstopila.

Druga, socialno – integrativna oz. kohezivna funkcija ljubiteljske kulture, ki bistveno izboljšuje kvaliteto življenja prebivalstva (bodisi s tem, da ljudje lahko svoje umetniške  talente izživljajo z aktivnim delom v društvih, bodisi zaradi tega, ker ljubiteljska kultura omogoča kapilarno prisotnost kulturnih dobrin v vseh okoljih) bi morala tudi v usmeritvah nacionalnega programa dobiti opaznejši delež; zdaj je namreč to poglavje v celoti v domeni lokalnih kulturnih programov. Gre predvsem za področja družbene kohezije, delovanje skupnega kulturnega prostora in javnega nastopanja oz. varovanja kulturne dediščine, opaznega zlasti skozi področje kulturnega turizma, ki jih je treba sistematično krepiti.

Operativno vidim vzvode ustreznih kulturnih politik v naslednjih ukrepih:

  • takoj je treba narediti konec tihim, a ponavljajočim se poskusom v okviru Ministrstva za kulturo, da se vrhunske izvajalce na področju ljubiteljske kulture vnaprej izloči iz kroga tistih, ki lahko sklepajo večletne programske pogodbe in tudi vsem drugim poskusom pavšalnega ločevanja ljubiteljske kulture od ostalega nevladnega sektorja. Za to ni nobenih pravnih niti kulturnopolitičnih razlogov;
  • sistematično je potrebno analizirati pogoje dela, ki jih imajo v okviru ljubiteljskih kulturnih dejavnosti nosilci nacionalnega interesa na zgoraj omenjenih treh področjih in pripraviti ukrepe za njihovo izboljšanje oz. večjo medsebojno izenačenost;
  • v okviru investicijskega ciklusa, ki ga predvideva novi zakon o kulturnem evru, je potrebno pazljivo, v sodelovanju z izvajalci, pripraviti seznam investicijskih posegov, s katerimi bi omogočili ustreznejše prostorske pogoje zlasti nosilcem nacionalnega interesa, pa tudi tam, kjer so prostorski problemi najtežji in objektivno težko rešljivi zgolj s strani lokalnih skupnosti;
  • na področju medsebojnega prežemanja slovenskih kulturnih dobrin (skupnega kulturnega prostora) je potrebno tradicionalnim oblikam srečevanja Slovencev iz matične države in sosednjih držav ponuditi oz. podpreti programe, ki bodo omogočili bistveno večjo izmenjavo gostovanj, izmenjave kulturnega ustvarjalnega dela in ljudi.

Iz teh splošnih temeljev  je potrebno smotrno razvijati kvalitetne programe, ki krepijo tudi socialno kohezijo v revnejših območjih Slovenije, še zlasti pa na obmejnih območjih. Tod je žal Slovenija ena redkih držav, ki sistematične kulturne politike praktično nima.

In na koncu: vse, kar je zapisano zgoraj, z manjšo izjemo investicij, ne terja velikih sredstev. Niti v okviru še zmerom siromašnega področja kulture ne. Učinki takega vlaganja bi bili lahko veliki. Če ne drugega, bi najmanj ohranili, verjetno pa celo pomembno okrepili vlogo kulture v življenju slovenske nacije, s čimer bi naredili korak h naši prepoznavnosti, tako da bi Slovenci vse bolj obveljali kot zanimiv, kulturen narod. Preberite kakšen intervju s tujimi turisti: največkrat jih fascinira pestrost in živahnost našega kulturnega življenja! Torej nekaj takega, po čemer so znani Islandci na svojem otoku. Mi, Slovenci, bi na ta način lahko veljali za svojevrsten kulturni otok vse bolj razburkane Centralne Evrope. Ali ne poje o nečem takem tudi naša nacionalna himna?

Piše: Jože Osterman Rast gospodarske proizvodnje je v sistemu, v kakršnem živimo, ne glede na uničevanje planeta dobra stvar. Še zlasti po desetletnem obdobju ekonomske oseke, v katerem se je družba soočala z različnimi varčevalnimi programi in iz njih izhajajočimi restrikcijami, ki so nekatera področja našega življenja oklestila do nevarnih razsežnosti. Med najbolj osiromašenimi  je tudi kultura – po razpoložljivih podatkih so več izgubili le na področju organov varnosti in obrambe. A tam pretežno na račun investicij, ki so jih večinoma odložili. Kar pomeni, da so že obstoječi uveljavljeni programi vendarle precej lažje preživeli. Zdaj, v obdobju spodobne gospodarske rasti …

Pregled ocene

Ocena uporabnikov: 3.18 ( 2 ocen)

Objavite komentar