SVETOVNI DAN POEZIJE: PESEM JE BREZ IZMERLJIVIH KORISTI

Piše: Larisa Javernik

Svetovni dan poezije: »Pesem je brez izmerljivih koristi.« (Dane Zajc)

Mnogi pesniki, teoretiki in pesniški ljubitelji so poskušali opredeliti akt pisanja poezije, branja poezije in sprejemanja poezije. Dane Zajc na primer v eseju Igra besed in tišin (1972) zapiše: »Pesem je približevanje atomskemu jedru samega sebe. Je imenovanje neznanega. Ali ime za tisočkrat imenovano z novimi besedami, v novi igri ritma, besed in tišin. Od vseh ljudi sem na koncu koncev sam sebi največja skrivnost. In če je poezija iskanje svojega hrupa in miru, povezovanje slednjih v govorico, torej iskanje svoje govorice, ki je neznana, potem je pesem slika mojih uspehov in neuspehov na obodnici nevarne skrivnosti, ki sem jaz sam.« V istem eseju govori o posebnem ritmu, ki utripa v naši krvi in besedi, ki je zunanji izraz iskanja samega sebe. Pesem primerja z desetnico, z edinstveno obliko, ki jo pesnik pošlje v svet in se nato kot sirota potika po svetu, iščoč svojega naslovnika.

Foto: Larisa Javernik

Slovenci smo s poezijo že davno nazaj stkali posebno vez. V preteklosti je bila neločljivo povezana s konstruiranjem slovenske narodne identitete in jezika, kar ji je pridalo poseben status, ki se je drži še danes. Še vedno smo (vsaj v teoriji) narod poezije, kar se odraža v velikem številu pesniških zbirk, ki izidejo vsako leto in sorazmerno velikem številu literarnih dogodkov posvečenim poeziji. V skladu z Zajčevim razumevanjem pesmi kot desetnice pa zagotovo lahko navežemo primerjave tudi v smislu umanjkanja dejanskih bralcev poezije, ukinjanja finančnih sredstev, ki bi pripomogla k izdaji kakovostnih pesniških zbirk, majhnih (če sploh) honorarjev namenjenim pesnikom in pesnicam ter umikanjem kritiškega prostora, ki bi odpiral in spodbujal pesniško debato. Zdi se, da se nekako vedno bolj obračamo k ideji, da zato, ker je »pesem brez izmerljivih koristi« in ker je »najmanj uporabna«, kot to temo kritično odpre Zajc v svojem eseju, se jo – desetnico – sicer razume kot potrebno, ampak se ji ne nameni dovolj spoštovanja, ki si ga zasluži.

Foto: Larisa Javernik

Kot vsako leto ob 21. marcu, ob svetovnem dnevu poezije, so se po Sloveniji tudi letos zvrstili različni dogodki, s katerimi so ustvarjalci in bralci/poslušalci počastili to izrazno obliko. Svetovni dan poezije na pobudo UNESCA praznujemo od leta 1999. Na ta dan že tradicionalno velja, da lahko po nekaterih slovenskih kavarnah plačate kavo z verzom, ki ste ga napisali. V Mariboru so v kavarni Piaf MKC Maribor priredili pesniški recital Odtis poezije, ki je potekal v obliki odprtega mikrofona. Poezijo so brali po osnovnih in srednjih šolah. Socialne medije so preplavili verzi iz najljubših pesmi. Knjižnice in knjigarne so na ta dan potisnile pesniške zbirke iz zadnjih polic nekam v ospredje. V Ljubljani je Društvo slovenskih pisateljev v sodelovanju z Združenjem dramskih umetnikov Slovenije in Centrom IRIS organiziralo branje pri Prešernovem spomeniku. Veliko bolj bogat s poslušalci pa je bil 24-urni pesniški maraton, ki se je na pobudo Dejana Kobana, Iztoka Osojnika, Nežke Struc, Nataše Čebular in Mihe Mauriča odvijal na treh lokacijah: v Centru za poezijo Tomaža Šalamuna, Trubarjevi hiši literature in v Pritličju. Dogodek je privabil širok krog pesnikov in poslušalcev ter z idejo o naseljevanju poezije v časovni razpon enega dne in to prenesti v različne prostore, podčrtal dejstvo, da je slovenska poezija raznolika, še kako prisotna in še kako zmožna takšnega kondicijskega preizkusa. Nekaj naravnega je v tovrstni izmenjavi. Poezija je bila primarno najverjetneje peta in je v svoji srčiki namenjena direktnemu prenosu po kanalu ustvarjalca proti naslovniku. Celotna atmosfera dogodka je zato samo še povečala in pridala občutja, ki jih občutimo, ko v bralski intimi sami beremo pesniško zbirko. Interpretacije tistih, ki so pesem napisali in jo poslali v svet, vibracije njihovih glasov, telo, ki izreka besede in na drugi strani telesa, ki te besede poslušajo, ki sprejemajo te vibracije in ki tej pesmi, v tistem trenutku podelijo svoj čas in pozornost ter ji – desetnici, tako dajo vsaj začasni dom. Maraton je s tem ustvaril skorajda performativno, skupinsko izkušnjo pesniške besede, ki se udejanji pred nami in nas postavi na preizkušnjo, koliko kondicije, koncentracije in besed mi sami zmoremo sprejeti.

Mogoče svetovni dan poezije ni samo priložnost, da nekje spijemo brezplačno kavo ali da svoj spletni profil okrasimo z naključnim verzom, prodamo kako pesniško zbirko več. Mogoče je svetovni dan poezije tudi priložnost za to, da razmislimo o lastnem odnosu do (poezije) literature, širše o našem odnosu in/ali potrebi po kulturni in umetniški hrani, da celostno pogledamo na slovensko literarno sceno in ozavestimo, vsaj nekoliko, da velika večina ljudi, ki dela z literaturo in ki jih tako radi, ob posebnih priložnostih citiramo, pogosto, tako kot velikani slovenske poezije iz preteklosti, trepetajo za lastno eksistenco. Ker pesem verjetno res nima izmerljive koristi.