ZIDAM HIŠO, V KATERI PREBIVAJO PRAVLJICE

Piše: Breda Slavinec

Intervju: Ko se srečata strokovno in ljubiteljsko

Nina Šulin (1980) je diplomirala na Oddelku za likovno umetnost na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru in magistrirala iz Scenskega oblikovanja, smer kostumografija na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani. Imela je 31 samostojnih in 10 večjih skupinskih razstav doma in v tujini. Ilustrirala je  več samostojnih slikanic in knjig ter štiri kamišibaje. Za ilustracije je prejela tudi tri mednarodne nagrade. V zadnjih petih sezonah je kot kostumografka ali scenografka sodelovala v 43-ih predstavah za otroke, mladino in odrasle. Deluje kot kostumografka, ilustratorka, izdelovalka lutk, mentorica likovnih in lutkovnih delavnic in srednješolska profesorica.

V tem življenju imaš veliko vlog, kako se prepletajo? Gledališče in likovni svet, kje so stične točke?

V bistvu so stvari med seboj povezane, tako da se nekatere teme in praktično delo fluidno prepletajo in prehajajo druga v drugo. Pripravljam npr. kostume za otroško plesno predstavo, kar mi je v navdih pri izboru motiva za kiparsko likovno nalogo pri predmetu Umetnost v prvih letnikih srednje šole.

Osebni arhiv Nine Šulin

Kaj je v ospredju – talent ali strokovno znanje?

Ne bi mogla izpostaviti enega ali drugega. Znanje zmerom nadgrajujem z izkušnjami, ki mi pomagajo, da lahko izrazim stvari, ki so del mene, torej najbrž talenta … Ne vem, vse je po malem pomembno.

Se spomniš časov, ko so bile še pare (1 dinar = 100 par)? Upodobila si jih v eni izmed svojih ilustracij.

Spomnim se, da sem kot deklica v dar od babice in dedka dobila enega zelenega (najbrž je šlo za 50 dinarjev, se pravi danes okoli 50 €) papirnatega, podobe drobiža se žal ne spominjam. Fotografije par sem našla na internetu.

Kako svoje strokovno znanje prepleteš z delom v kulturnem društvu Babičina skrinja Lenart – klub likovnikov? Kje so razlike in podobnosti?

V Kulturnem društvu Babičina skrinja Lenart sem mentorica (od leta 2006, op. p.) odraslim ljubiteljskim slikarjem in slikarkam že mnogo let. Delo z odraslimi mi je zmerom v veselje, sploh če so motivirani za delo. Likovne naloge, ki jih pripravljam, so pogosto na zelo visokem nivoju, povezane z likovno teorijo in umetnostno zgodovino in rešitve, do katerih pridemo skupaj, so pogosto presenetljivo dobre.

Kako si sploh začela delovati na ljubiteljskem področju? 

Članica Kulturnega društva Babičina skrinja Lenart sem od njegove ustanovitve, takrat sem začela intenzivno ustvarjati pod mentorstvom profesorice Natalije Črnčec, s katero danes delim atelje. Delovanje v društvu je zame kvalitetno preživljanje prostega časa, oziroma zadnjih 10 let kar način življenja.

Magistrirala si iz kostumografije. Kako lahko svoje znanje uporabiš v kulturnem društvu na tem področju?

V Kulturnem društvu Delavec Lenart sem kostumografka pri predstavah o Agati, kjer lahko izživim vse svoje otroške sanje o srednjeveških oblekah. Princeske v dolgih oblekah so zame še zmeraj izziv.

Dejavna si tudi v Mariboru.

Zadnji dve sezoni sem del lutkovne skupine v Mladinskega društva IndiJanez, kjer bomo v kratkem imeli premiero druge lutkovne predstave.

Kaj te vodi pri izdelavi lutk?

Najprej je osnovno vodilo odločitev, ki jo sprejmeva z režiserjem o tem, kakšno tehnologijo lutk bomo v predstavi uporabili: ročne, senčne, ploske, marionete, na palicah… Šele nato se snuje likovna podoba in izdelava. Glede tehnologije mi mnogokrat pomagajo v delavnici Lutkovnega gledališča Maribor, za kar se jim res iskreno zahvaljujem. So pa lutke prav poseben svet, ki me že pri ustvarjanju zapelje.

Kako se počutiš, ko prejmeš nagrado za svoje delo?

Vesela sem, hkrati pa je to tudi motivacija za delo naprej.

Si avtorica številnih prostorskih  avdio vizualnih  instalacij, kar nekaj si jih pripravila skupaj z  sodelovanju z Natalijo R. Črnčec in Andrejem Hrvatinom  po Sloveniji in v tujini (Italija, Češka republika, Portugalska). Kako nastajajo? 

Najprej z Natalijo nekaj narediva, premisliva glede koncepta, kakšno leto pripravljava in izdelujeva objekte, povabiva Andreja, ki na podlagi vizualnega vtisa napiše in izvaja glasbo in to je to.

Coexistence, Sobiti#2, je  prostorska avdio vizualna instalacija (v sodelovanju z Natalijo R. Črnčec in Andrejem Hrvatinom), ki je nastala  v sodelovanju z Akademijo za likovno umetnost, katedra za arhitekturo Vilna v Litvi, januarja letos ? Vtisi iz Litve?

Bilo je zelo mrzlo in bila sem zelo vesela, da je bila instalacija postavljena v interierju in ne v eksterierju, saj je ves čas snežilo. Tik pred otvoritvijo sem imela možnost, da sem si lahko v miru ogledala svoje delo, ki se mi je pokazalo v popolnoma novi podobi. Bilo je skrajno lepo.

Katere odmevne projekte bi izpostavila pri svojem delu? 

Najbolj odmevna je zagotovo razstava Sobiti #2, instalacija z Natalijo R. Črnčec, ki je bila razstavljena 2018 v Ljubljani in letos v Vilni. Pa tudi razstava Sobarvi v Salonu uporabnih umetnosti v Mariboru in razstava ilustracij v Galeriji RRRudolf, v Mariboru sta bili kar dobro obiskani.

Kaj trenutno delaš? Se obeta kakšna premiera? 

Trenutno so najbolj aktualne vaje za predstavo Agata, Pobeg v zgodovino čarovništva, ki bo v začetku aprila, pa lutkovna predstava Črno belo z lutkovno skupino IndiJanez v sredini marca. V začetku poletja pa me čaka ilustriranje slikanice.

Foto: Osebni arhiv Nine Šulin