Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Piše: Jasmina Založnik
Velikonočna sobota je ponovno potekala v plesnem duhu. V Celju s(m)o se zbrali plesalci in plesalke, plesni pedagogi in seveda plesni entuziasti, da proslavimo jubilejno deseto obletnico mednarodnega tekmovanju OPUS 1 – Plesna miniature 2018. Kot vsako leto smo tudi tokrat nestrpno pričakovali strnjen, že dodobra prerešetan in selekcioniran program, ki ga vselej sestavljajo izvirne plesno-koreografske izjave.
Foto: arhiv JSKD
Da “včerajšni dnevi plešejo z menoj” – kot je naslovila tokratni tematski fokus samostojna svetovalka za ples Nina Meško, s katerim se je poklonila UNESCO-vemu letu kulturne dediščine – je bilo jasno prezentno že v uvodni performativni gesti povezovalca Daniela Petkovića, ki je tekmovanje otvoril z osebno—intimnim sprehodom svojih srečanj s plesno ustvarjalnostjo. Kulturno-družbena umeščenost kot tudi iskanje, odkrivanje in spoznavanje različnih plesnih zvrsti (kolo, lambada, akrobatski rokenrol), so Petkovića postopoma vodile na umetniško gimnazijo, na oddelek za sodobni ples (SVŠGL) in od tam naprej v odkrivanje in ustvarjanje hibridnih form uprizoritvene umetnosti, kjer deluje še danes. Kot vselej, nam je avtor ponovno na humoren, a hkrati nazoren način predstavil možne vstope posameznika v sodobnoplesno ustvarjalnost. Še posebej pa pomen vztrajnosti in vpisa osebnega v ‘postajanju’ plesni ustvarjalec.
Foto: arhiv JSKD
Mnogi, ki so se uvrstili na mednarodno tekmovanje, kot seveda tudi številni tisti, ki smo jih imeli priložnost videti v predhodnjih tekmovanjih, spremljevalcu plesnega dogajanja pri nas niso nepoznani. Številni med njimi se namreč redno, domala vsako leto, s svojimi miniaturami predstavijo širšemu občinstvu. Na ta način pilijo svoje plesne in seveda tudi že koreografske jezike, s katerimi bodo mnogi med njimi tudi v prihodnje sooblikovali domačo in mednarodno sodobnoplesno sceno. Že kar desetletje udeležbe je zabeležila tudi domačinka Kaja Vajdetič iz Plesnega Foruma Celje, ki je mnoge gledalke in morebiti tudi gledalce s svojo miniaturo Tok, ki gre in ne laže (mentorica Gordana Stefanović Erjavec), spravila dobesedno v jok. Plesno-gibalni material je podčrtala s poetično, minimalistično besedilnostjo, ki jo je tenkočutno spletla v zrelo, globoko in pretresljivo zgodbo. Z njo je prepričala in si zasluženo prigarala tudi produkcijsko nagrado (komisija: Nina Meško, Nataša Tovirac, Aja Zupanec), s katero bo v prihodnjem letu ustvarila celovečerno predstavo. Tako bo nadaljevala stopinje lanske nagrajenke Lie Ujčič, ki smo jo lahko videli letos z delom Indultado.
Foto: arhiv JSKD
V skupini B, kjer je bilo predstavljeno 16 miniatur, so kar polovico zastopali domači ustvarjalci – prejemniki zlatih priznanj na državnem tekmovanju Opus 1. Tinkara Plos (KID Plesonoga, mentorica Jelena Oleami) se je miniaturo Vpisani v telo poklonila najvidnejšim sodobno-plesnim figuram, njihove gibalne principe pa pregnetla, spojila na način vpisovanja in sledi, ki jih ti puščajo na plesnem telesu. Nato se je predstavila še v duetu z Dominiko Urbina, s katerim sta se poklonili padlim (partizankam – om). Le bežen dotik dveh miniatur razkrije mnoštvo možnih soočenj z zgodovino, s spominom in seveda sledmi, ki jih ti puščajo v našem vsakdanu.
Foto: arhiv JSKD
Bližina in identifikacija, ki je lahko tudi povsem abstraktna, način prevoda koncepta v gibalno-koreografski jezik, izvedbena prezenca idr. so zgolj nekatere izmed prvin, ki jih žirije ocenjujejo. Kakovost predstavljenega pa njihovo delo pogosto oteži in zaplete do te mere, da tako kot tudi mnoga leta poprej, žirija (tokrat v sestavi: Ana Štefanec Knez, Ofra Idel, Davide Sportelli) ob glavnih nagradah ustvari kopico posebnih pohval, s katerimi se poskusi izzviti bremena selekcijskega postopka. Da so pogledi pri tem različni, nam vsako leto potrjujejo vzporedne nagrade, ki jih dopolni tudi programski direktor Matjaž Farič, ki nekatere izmed predstavljenih del izbere ter prikaže na festivalu Front@.
Foto: arhiv JSKD
V kategoriji B je tako slavil Filip Štepec (KD Qulenium, mentorica: Saša Lončar) z dinamično in eksistencialno plesno izjavo Samota se mi poda glede na odtenek kože. Za najboljšo idejo je žirija nagradila Niko Sarajlija s Hrvaške z delom To Be(at) like Velebit, za najboljšo izvedbo pa so izbrali Latvijca Artursa Nigalisa za miniaturo Willpower. Neja Veternik (SVŠGL, mentorica Sinja Ožbolt) je s solom Črno zlato prepričala generacijsko žirijo.
Foto: arhiv JSKD
Še težje delo je imela žirija pri podelitvi nagrad v skupini C. Kljub temu, da je bilo število predstavljenih miniatur skorajda za polovico manjše, bi bilo mogoče kvantiteto oceniti kot odsev še strožjega selekcijskega kriterija. Za glavno nagrado je bila izbrana odlična Poljakinja Monika Witkovska s koreografijo Fur Roman. Za najboljšo idejo so izbrali američana Ironstone s plesnim kolažem Status, in za izvedbeno vrhunskost duet Tales under the silence Juliette Adrover in Alice Thomas. Tudi na tem mestu je generacijska žirija odločila drugače in nagrado podelila miniaturi Nadaljevanje objema Bora in Andraža Prokofjeva.
Foto: arhiv JSKD
Prikrivanja, odstopanja in krešenja mnenj – tudi strokovnih –, solze in glasni kriki presenečenja, veselja, ki sledi napetemu čakanju na razglasitev rezultatov, pričajo zgolj o tem, da so plesalci s svojimi izvedbami in idejnimi predlogi resnično odlični in da so odstopanja pogosto v niansah, v perspektivi in poudarkih. Nenazadnje pa tudi o tem, da je prav barvitost in različnost tista, ki omogoča, da plesne miniature v čim večjem številu cirkulirajo, da se barvajo in pojavljajo v različnih kontekstih in festivalih.
Več fotografij na:@danceJSKD
