Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Piše: Majda Mihovec
Vse življenje v sebi nosim spomine na otroštvo. Z mamo sva prali žehto na roke in zraven prepevali pesmi, ki niso bile nikjer zapisane. Sproti sva jih skupaj pesnile, ali pa starim rimam dodajale nove. Rodile so se vedno nove in drugačne pesmi. To mi je ostalo v spominu do današnjih dni.
Spominjam se dni, ko so kosci ob jutranji zarji prišli k nam domov in nato skupaj z očetom odšli na travnike brez konca. Zgodaj sva koscem z mamo prinesli zajtrk, ki so že pokosili velik del travnika. Slišali sva jih že od daleč, kako so prešerno prepevali. Tudi ob zajtrku: kislem zelju z žganci, zabeljenimi z ocvirki, so marsikdaj zapeli in tako pokazali s pesmijo zahvalo za dobro pojedino. Nato so dekleta in ženske obračale ter sušile pokošeno travo. Veselje se je začelo, ko je bilo treba seno naložiti na rjuhe in v dolino spustiti. Vriskanje in petje se je razlegalo daleč naokoli.
Med delom smo kot družina peli in se pogovarjali. Veliko časa smo skupaj preživeli. Za rojstne dneve smo nabirali cvetlice po travnikih ali gozdu, risali risbice in skupaj pripravili nastop. Te pesmi je pogoltnil čas, ki tako hitro beži.
Rada brskam po družinskih albumih in drugih osebnih rečeh. Prebiram stara pisma napisana na roko. Spominske knjige smo imeli in vanje pisali verze ter risali. Če je dogodek zapisan, vemo, da se je zgodil, drugače tone v pozabo.
Danes je čas, ko se skoraj nič več ne izplača delati; tako se govori. Toda, mene rime vlečejo in pesmi pišem za veselje in navdih ter z njimi osrečujem ljudi okoli sebe. Vsak po svoje se razveseli povedi v rimah. Odločila sem se jih zbrati in v knjigo dati.
Naš največji pesnik je napisal: »Veš, poet svoj dolg …«. Nisem poet, samo v rimah pišem. To me dopolnjuje in bogati; to želim pustiti svojim potomcem. »Če se že za državo ne splača kulturo bolje gor držati, bodo imeli moji kaj po meni brati« si rečem po tiho v mislih. Če je Tržičanu, Vojtehu Kurniku, po poklicu kolarju, uspelo na oblance pisati pesmi, katere so njegovi delavci shranili na domačiji, bo uspelo tudi meni, ki imam na razpolago ogromno papirja.
Pisanje pesmi je danes mnogo lažje. Pesem napišeš, jo prebereš in če ti ni všeč, popraviš. Shraniš jo v računalniku in ko se čez čas spet sedeš poleg njega in bereš pesem, ki si jo pred dnevi napisal, ugotoviš, da ti ni všeč, pa datoteko shraniš pod drugim imenom in nato popravljaš po mili volji … Šele, ko si z njo popolnoma zadovoljen, takrat jo prebereš najožji publiki, poslušaš prve kritike, pa jo spet popraviš. Nekoč pa pride dan, ko jo javno recitiraš pred javnostjo. Kako lep je občutek, ko si deležen aplavza, kajti veš, da je bila ta pesem všeč tudi drugim. S tem veš, da tvoje delo ni bilo zaman. Ponosno spet sedeš za prazen list papirja ali za računalnik in pišeš, pišeš …
Rada obiščem knjižnico in brskam po knjižnih policah, kjer prevladuje poezija. Malo je knjig, ki bi jih izdale velike založbe. Le tiste znanih slovenskih pesnikov se najdejo med njimi. Veliko je posameznikov, ki svojo poezijo predstavijo v manjši knjigi in še to v samozaložbi. Sprašujem se, koliko ljubezni in poguma je bilo treba, da se nekdo odloči za takšen korak. Sama sem včlanjena v društvo, kjer imajo člani posluh za poezijo, prozo, širjenje kulture … Mnogokrat sem priča ter tudi sama sem bila deležna pohval in tudi kritik, ko se na naših kulturnih dogodkih recitira poezija. Imam občutek, da ljudje v tem hitrem času to rabijo. Odgovor na vprašanje ali pisati poezijo ali ne, se pojavlja kar sam od sebe.
To slednje je bilo vodilo Kulturno – zgodovinskega društva Rusalka, ko smo se na občnem zboru odločali, ali bomo v letošnjem letu izdali pesniško zbirko ali ne. Odločitev je padla: »Bomo!«
Za pokušino pa pesem z naslovom Zalog:
ZALOG
Majda Mihovec
V Zalog se vrnila,
prijateljico nazaj dobila,
članica društev postala,
se delu predala.
S prijateljico skupaj greva,
se nikdar ne spreva.
Skupaj riševa programe,
vse sorte, tudi za mame.
Me je nagovorila,
pesmi naj bi skupaj dala,
jih v zbirki izdala,
zato ji še enkrat, hvala.
Hitro pesem napišem,
v rimi kaj dobrega povem,
še eno osebo spoznala,
med nas pripeljala.
Veliko lepega doživela,
po jesenskem gozdu hrepenela;
toda ne še zdaj,
ko pride maj …
