Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Piše: Nataša Petrovič
To je bila ena od skupnih ugotovitev udeležencev okrogle mize Jaz, predsednik kulturnega društva, ki jo je pripravila Zveza kulturnih društev Ptuj na Ta veseli dan kulture. Daleč od tega, da bi se predsedniki držali svojih stolčkov kot »pijan plota«, ne, le interesa za to funkcijo preprosto ni. Delo je odgovorno, predsednik je največkrat administrator, motivator, organizator, skratka deklica za vse. Ob tem, da v marsikaterem okolju zanimanja za ljubiteljsko kulturo ni. Na ptujski okrogli mizi se je izkazalo, da je v mestu še najmanj posluha za ljubiteljsko kulturo, za razliko od ruralnih lokalnih skupnosti kot so Majšperk, Hajdina, Žetale. In še ena skupna točka kulturnih društev je bila izpostavljena, nezanimanje mladih za aktivnosti v kulturnih društvih.
Država s svojim predpisi pred kulturna društva postavlja številne obveznosti in naloge, znanja pa za njih uresničevanje največkrat ni, izobraževanja so draga, predsedniki pa morajo biti pravniki, ekonomisti, analitiki, lobisti, psihologi, povezovalci članstva …, vešči morajo biti pisanja poročil, programov, scenarij za prireditve, ponekod, kot je bilo slišati, so tudi žrtve različnih pogledov več skupin v društvu. Mnogo kje dobesedno »prosjačijo« za denar za uresničitev svojih načrtov, zakaj vse manj je prisotna ideja za »skupno dobro«.
V občini Majšperk imajo štiri kulturna društva, nimajo problemov ne z denarjem, ne s prostori. Na občini je za ljubiteljsko kulturo izreden posluh in zelo malo je kulturnih dogodkov, na katerih ne bi bila prisotna tamkajšnja županja. Edini problem je, kako mlade odvrniti od tablic in telefonov, da bi se vključili v številne kulturne dejavnosti, ki jih imajo društva (pevski zbori, dramska, lutkovna skupina…). Podobno je v občini Hajdina, kjer je npr. za delo likovne sekcije odstopila prostore osnovna šola, skupaj z učiteljico likovne umetnosti, ki je strokovna mentorica skupine in ne dobiva nobenega denarnega nadomestila. Pri organizaciji kulturnih dogodkov sodelujejo občina, šola in župnišče. Vedno se tudi najde denar za ljubiteljsko kulturo. V Žetalah, kjer kulturno društvo obeležuje 70 let obstoja, imajo prostore za svojo dejavnost v uporabi brezplačno, 80 odstotkov denarja, ki ga dobijo za svojo dejavnost gre za mentorsko delo, kar pa več ali manj pokrije le potne stroške strokovnega vodje skupine. V Mestni občini Ptuj je položaj kulturnega društva odvisen v dobršni meri od posluha mestne četrti, v kateri deluje, občina sama pa kakšnega posebnega posluha za ljubiteljsko kulturo ne izkazuje. Kriteriji javnih razpisov, ki omogočajo pridobivanje sredstev za dejavnost društev, so naravnani na »vrhunsko« kulturo, kar pa ni vedno ambicija kulturnih skupin, čeprav to ne pomeni, da delajo slabo.
Društva morajo svoje interese uresničevati v svojih zvezah, saj le skupna in usklajena prizadevanja več društev lahko zagotovijo večjo odzivnost in reševanje problemov v odgovornih organih in pristojnih institucijah na lokalni in državni ravni, je poudarila predsednica Zveze kulturnih društev Slovenije, Mija Aleš. Želja je, da bi zakon o ljubiteljski kulturi, ki se seli iz enega v drugi predal na kulturnem ministrstvu ,že končno ugledal »luč sveta« in določil mesto ljubiteljske kulture pri nas, obveznosti občin in države do tega področja človekovega ustvarjanja, saj so prav kulturna društva večinoma nosilci družabnega življenja ljudi v posameznih okoljih in ne nazadnje civilizacijska vrednota.
Res, trdo kožo mora imeti predsednik kulturnega društva. O denarju je bilo slišati malo, saj ga nikoli ni bilo dovolj. Delo predsednikov se od kulturnega do kulturnega društva bistveno ne razlikuje, zelo, zelo pa se razlikuje odnos tistih, ki odločajo o razvoju in denarju ljubiteljske kulture v posameznem okolju. Novih obrazov med predsedniki kulturnih društev si ni obetati, češ »spoznaš se na to, delaj še naprej« in učinkovitega recepta, kako vključiti večje število mladih v ljubiteljsko kulturo, še ni na obzorju.
