ZAČETEK NEČESA NOVEGA – 30. ČUFARJEVI DNEVI

Piše: Matjaž Šmalc

V ponedeljek, 20. 11. 2017 so se s svečano podelitvijo Čufarjevih plaket in skupno premiero Šentjakobskega gledališča Ljubljana in Gledališča Toneta Čufarja končali že 30. Čufarjevi dnevi. Festival, ki že od samega začetka predstavlja enega najpomembnejših festivalov ljubiteljskih gledališč pri nas, je v svoji jubilejni izvedbi še nadgradil ustaljen format in ponudil nekaj presenetljivih novosti.

Na 30. izdajo Čufarjevih dnevov je selektor Iztok Valič uvrstil šestih kvalitetnih predstav ljubiteljskih gledališč. Festival je odprla domača komedija Pr’ Holzer, sledili pa so Svetniki Loškega odra Škofja Loka, Vanja Gledališča Zarja Trnovlje – Celje, Terapija Koroškega deželnega teatra, Kos KUD Fofité Medvode in Dekameron Šentjakobskega gledališča Ljubljana. Bolj ali manj »običajne stranke«, ki so ponudile šest zanimivih gledaliških večerov.

Kljub premišljeno zastavljenemu programu festivala, ki se je tudi letos otresel želje, da bi občinstvo zgolj zabaval, temveč je s predstavami, kot so Vanja, Terapija in predvsem Kos (ki so mimogrede tudi najboljše predstave po presoji strokovne žirije), ponujal globlji razmislek o medčloveških odnosih, pa je največji vtis festivala pustil mladinski dan. Tako so običajnemu in ustaljenemu programu dodali še štiri predstave mladinskih gledaliških skupin. Vse predstave so bile uprizorjene v enem dnevu, kar je mladim ustvarjalcem omogočalo, da so si predstave sovrstnikov tudi ogledali ter soočili svoja mnenja in poglede na specifiko dela v mladinskem gledališču na okrogli mizi o mladinskem gledališču.

Nova Gaz

Mladinsko gledališče ima svoje specifike in posebnosti. Če je še pred leti veljalo, da je otroško in mladinsko gledališča »normalno« gledališče s pač »malo manjšimi igralci«, kjer pa sicer veljajo iste metode dela, se danes skupine vedno bolj zavedajo pravega poslanstva mladinskega gledališča. Mladinsko gledališče je prostor, kjer lahko mladi izrazijo svoj glas, govorijo svoje zgodbe, so slišani, neobsojani. V zavarovanem okolju gledališkega odra lahko skozi igro preizkusijo odnose in situacije, ki jih bodo čez leta živeli. Mladinsko gledališče mladega igralca pripravlja na »veliki« oder – vendar ne le tistega v gledališču, temveč predvsem tistega izven, v realnem svetu.

Pri tem je izredno pomembna vloga mentorja-režiserja. Če je na koncu vendarle cilj predstava, kje se mora mentor umakniti režiserju (četudi gre za isto osebo), da bo končni rezultat izdelana predstava, ki pa bo še vedno predstava mladih, njihovih stališč, glasov in priložnosti?

Štiri predstave, uvrščene v mladinsko selekcijo festivala, ki so se potegovale za novo nagrado – Nova gaz, so pokazale prav to: močno mentorsko vodstvo, ki pa je mladim ustvarjalcem še vedno puščala dovolj izrazne svobode, da so predstave bile žive, iskrive, iskrene in predvsem – njihove.

Mladi gledališčniki GTČ Jesenice so z Dürenmatovim Portretom planeta še nadgradili svojo poetiko, začeto v lanskoletni predstavi Človek v kolesju sistema. Zasnovana kot predstava fizičnega gledališča uprizoritev odkrije vso bogastvo izraza mladih igralcev, od dovršenega giba pa do obvladovanja besede. Mladi igralci so se spopadli s temo ujetosti v avtoritativnem sistemu. Brez- in raz- osebnost Dürenmatovega videnja so uspešno prevedli v čas, ki ga živijo danes ter gledalcu postavili vprašanje, kaj je danes sploh resnično.

Z vprašanjem resnice in zaslepljenosti so se ukvarjali tudi mladi gledališčniki Gimnazije Kranj v Alamutu. Čeprav je bila njihova osnovna naloga kar se da verodostojno prikazati vsebino maturitetnega dela, je bil rezultat mnogo več: predstava je izpostavila vprašanje, komu oz. čemu lahko danes sploh še verjamemo. Je svet, v kateremo živimo, resničen, ali pa je vse skupaj »fake news«?

Foto: Marko Burnik (Alamut)

V KUD Zarja Trnovlje – Celje že leta skrbijo za podmladek svoji odrasli gledališki skupini. Tako je njihova mladinska skupina uprizorila Božansko komedijo, duhovit tekst Isidorja Štoka o nastanku sveta in prvega človeka, ki ga je mlada zasedba še nadgradila z igrivimi režijskimi in igralskimi domisleki.

Svojo vizijo sveta so v predstavi Prihodnost na grenko-sladek način prikazali člani gledališkega projekta G2G Gledališča Glej. Če so pri ostalih treh predstavah mladinskega sporeda ustvarjalci (vsaj za osnovo) vzeli gledališki tekst, pa je šlo tu za popolnoma avtorsko predstavo članov skupine. Morda je prav zato predstava izmed vseh bila najbolj »generacijska«, najbolj iskrena in zato tudi ganljiva.

Foto: Marko Burnik (Prihodnost)

Petelinji zajtrk

Drugi vrhunec festivala pa je vsekakor predstavljala predstava Petelinji zajtrk, ki je premiero doživela prav na zadnji dan Čufarjevih dnevov in je nastala v koprodukciji dveh največjih ljubiteljskih gledališč pri nas, Gledališča Toneta Čufarja Jesenice in Šentjakobskega gledališča Ljubljana. Znano zgodbo filmske uspešnice izpred nekaj let je na oder postavil prekaljeni maček Gojmir Lešnjak – Gojc in pričaral neverjetno homogenost igralskega ansambla, kar je še posebej hvale vreden dosežek, glede na to, da gre za igralce dveh gledaliških družin.

Režiser je dogajanje postavil v izredno veristično in detajlirano avtomehanično delavnico, (scenografija Ana Rahela Klopčič). Delavnica s priložnostno senčnico nadomešča vaško gostilno in je center dogajanja male skupnosti, v kateri vsak na svoj način išče svoj košček sreče in svoj način, da se prebije skozi sicer enolično življenje.

V glavni vlogi Lojza je blestel Damjan Perne. Naslikal je zakrknjenega samca, ki pa v sebi vendarle skriva veliko romantično srce, kar se izkaže v odnosu do Djura, njegove veze do Bronje in nenazadnje v njegovi obsesiji s Severino. Svoje neuresničene sanje in jezo projicira na Djura in ga – v dobrem in slabem – dobesedno posvoji. Perne je tu nenadkrljiv: mojstrsko vodi svojega Lojza od grobosti do nežnosti in vseskozi igra na sentiment gledalca, pri čemer pa z njim ne koketira in niti za trenutek ne prestopi meje. Ustvaril je duhovit in hkrati galjiv lik, ki daje ton celotni predstavi.

Djuro Saša Dudiča tipaje stopi v delavnico (in v predstavo). Gledalcu je uganka, ki se počasi odkriva. Tih, vedno pripravljen pomagati, se sprva ne znajde v Lojzovem vsakdanu, ko pa v njegovo življenje vstopi Bronja, se v njemu prebudi strast, hkrati pa preko odnosa z njo razvija vse bolj pristne odnose tudi do ostalih. Dudič vlogo gradi strpno in zrelo, tako da ima gledalec občutek, da Djura v nobenem trenutku ni prečital do konca.

Prav tako odlična je bila Nika Bregant kot Bronja. Bronja hoče biti samostojna in vzvišena ženska, ki pa za svojo samozavestjo skriva svojo nesrečo in razočaranje, kar (sicer skoraj prenazorno) kaže z živčnimi tiki. Dokler seveda ne spozna Djura in njegove brezkompromisne ljubezni. Nika Bregant je odlična svoji nedostopnosti in osornosti (sploh v odnosu do natakarice) in hkrati brezpogojni ljubezni do Djura, ko pokaže svojo ranljivo, žensko plat, ki hlepi po pozornosti in nežnosti.

Tudi vse ostale vloge predstavljajo izjemne miniaturke: izredno zabaven Milan Trkulja (v alternaciji ga igra Tomaž Cvar) kot vaški one-man-band dvomljive kvalitete Malačič, gnusno aroganten Lepec Gašperja Stojca, na videz neškodljiv perverznež Zobar Toneta Bertonclja, pikra natakarica Katje Ogrin in vaški podjetnik Aleša Rotarja. In seveda genialen pijanček Cikuta v neverjetno natančni in duhoviti upodobitvi Mateja Mužana (v alternaciji ga igra Kajetan Bajt).

Predstave, ki bo nedvomno uspešnica obeh gledaliških hiš, ne odlikujejo samo subtilna režija in izvrstne igralske stvaritve, temveč simbolno začenja nekaj več. Gre za zavest, da smo vsi ljubiteljski gledališki ustvarjalci del velike družine. Da lahko samo s podpiranjem drug drugega, razumevanjem in skupnimi projekti napredujemo, ne zgolj kot posamezno društvo, temveč kot celotna dejavnost. Sodelovanje, ki se je med društvoma začela kot izmenjava gledaliških predstav, se je manifestiralo v tistem najžlahtnejšem – skupni gledališki predstavi.

Tako v GTČ kot v ŠGL zatrjujejo, da gre za začetek sodelovanja, ki ne bo samo sodelovanje med dvema gledališčema, temveč bodo dobro prakso prenesli tudi na druga področja delovanja ter tudi na ostale skupine po Sloveniji. In če je bilo za to potrebno čakat trideset Čufarjev, lahko samo rečemo: bilo je vredno!

Foto: A. Košir (Petelinji zajtrk)

Nagrade 30. Čufarjevih dnevov:

Najboljša predstava po izboru strokovne žirije:

Kos, KUD Fofité Medvode

Najboljša predstava po izboru občinstva:

Pr’ Holzer, Gledališče Toneta Čufarja Jesenice

Najboljša ženska vloga:

Maša Kavčič za vlogo Une v predstavi Kos, KUD Fofité Medvode

Najboljša moška vloga:

Dušan Stojanovič za vlogo Direktorja v predstavi Terapija, Koroški deželni teater

Povezave do sporeda in predstav 30. Čufarjevega dnevov:

http://www.gledalisce-tc.si/30cdspored.html