ESEJ O SPEKULATIVNI FIKCIJI

Piše: Bojan Ekselenski

Spekulativna fikcija
Besedna zveza spekulativna fikcija v Sloveniji nima neke posebne domovinske pravice. V večini literarno razvitih držav se s to besedo označujejo žanrske skupine znanstvene fikcije (fantastike), fantazije in nadnaravnega hororja.

V Sloveniji že nekaj časa ni bilo resnejše strokovne obravnave domače spekulativne fikcije. Do izhajanja Supernove, ki ga izdaja Celjsko literarno društvo, kar nekaj desetletij ni bilo periodike, ki bi slovenski spekulativni fikciji nudila primerno literarno zatočišče.

Pri nas se običajno kar vse žanrske skupine spekulativne fikcije vržejo v koš znanstvene fantastike ali fantazije. Skoraj vedno se k temu doda še pridevnik mladinsko in ali tudi otroško. Tovrstna površnost izhaja iz prej omenjene precejšnje prezrtosti s strani literarne stroke in tudi skoraj popolne odsotnosti domačih literarnih del v programih resnih (večjih) založb. Najprej se ustavimo pri temeljni terminologiji in njeni razlagi, da se bomo z istim besediščem pogovarjali o isti stvari. God v angleščini pomeni nekaj drugega kot god v slovenščini.

Foto: Arhiv Bojan Ekselenski

Najosnovnejša razlaga pojmov
Začnimo pri najbolj znani in pri nas avtorsko najbolj podprti literaturi – znanstveni fikciji (fantaziji). Uveljavljeni slovenski prevod je napačna interpretacija angleškega izvirnika science fiction. Fikcija je nekaj drugega kot fantazija (angleški izraz za fantazijo je fantasy – obstaja podžanr fantazije, imenovan science fantasy). Znanstvena fikcija je odrasla literatura, saj se na odrasel način ukvarja z odraslimi temami. Večino tega, kar nam servirajo pod blagovno znamko znanstvena fantastika, sem sodi samo pogojno, z obiljem dobre volje pri raztegovanju definicije.

Znanstvena fikcija se večinoma ukvarja s prihodnostjo. Poskuša razložiti vpliv in posledice razvoja sodobne tehnologije na človeško družbo in posameznika v tej družbi. Išče odgovor na temeljna eksistenčna vprašanja, ki se porajajo ob različnih vidikih družbenega in tehnološkega razvoja. Ključni pridevnik, znanstveno, je namenjen znanstveni obravnavi tehnološkega ogrodja literarne pripovedi. Človeško družbo prihodnosti so opisala mnoga literarna dela. Nekatera nam rišejo svetlo bodočnost (utopija), kjer bo človeštvo sposobno premagati zanko, ki si jo natika okoli vratu.

Mnoga dela (antiutopija, distopija) pa nam ne prikazujejo preveč rožnate prihodnosti. V veliko delih se avtorji ukvarjajo z ekologijo, prikazujejo nam različne usode, če se človeštvo ne izvije iz začaranega kroga vse hujšega izčrpavanja planetarnih virov. Precej literature se ukvarja tudi z darvinističnim družbenim ekstremizmom, kjer tehnologija ustvarja vse debelejšo tamponsko cono med maloštevilno elito »v oblakih ekstremnega obilja« in množicami v blatu in eksistenčnem pomanjkanju dna. Novi srednji razred je strojne narave in pridemo na naslednji interes ZF – umetno inteligenco.

Izjemno pomembno področje literarne obdelave je umetna inteligenca (AI – Artificial Intelligence). Tukaj ne mislim na plehke akcije v slogu Terminatorja, temveč poglobljen literarni pogled na vpliv vse zmogljivejše umetne inteligence na človeško družbo. Kaj se bo zgodilo, če bo človeku odvzeto 90% zdajšnjih del? Kaj bomo počeli, ko nas bodo operirali robotski kirurgi, nam čistili robotski sesalniki ali nas vozili avtomatizirani avto-mobili? Ste vedeli, da že danes lahko AI spiše objavljivo prozno delo. Na srečo še ni na voljo v slovenščini, a kdo ve? Ob tem se pojavi tehtno vprašanje – kdo bo potem kasiral subvencijo za literarno delo? Programer ali pisatelj, ki bo samo opravil nekaj nastavitev? V katero smer bo šel družbeni razvoj vse intenzivnejše robotizacije?

Zanimiva skupina so dela, ki se ukvarjajo z genetiko, silovitim razvojem bioinženiringa in človeškega hlastanja za nesmrtnostjo. Te vsebine se v mnogočem srečujejo s prej omenjeno tematiko AI.

Področje, ki je malce v zatonu, je vesolje. V zlati dobi »vesoljščin« so vsi na vesolje gledali kot na brezmejni vir obilja. Takrat so naslovnice pomembnih časopisov polnile novice o pomembnih dosežkih, kot so prvi umetni satelit, prvi človek v vesolju in že nekaj let kasneje na Luni. Potem pa se je na začetku 70-tih let prejšnjega stoletja vse ustavilo. Vsi so mislili, da je Mars na dosegu roke.

Resnica je danes žal drugačna. Že trideset let ni bilo pomembnega preboja, podobnega prvemu človeku na Luni. Naslednja postaja, ki so jo omenjali že pred 40 leti, Mars, je še vedno (skoraj) enako daleč. Luna, ki so ji pripisovali stalno človeško prisotnost, ni že skoraj pol stoletja doživela nove človeške navzočnosti.
Vesoljski programi so okleščeni in na vidiku ni nobenega popularno pomembnega znanstvenega preboja. Saj so pomembna odkritja, a ta ostajajo v zavetju ožje znanstvene srenje, nekako v ozadju interesa mainstreama. Iskanje novih svetov, novega življenja … Vse to je izginilo tudi iz radarjev pisateljev in je domena precej nišne literature. Danes je sorazmerno malo svežih literarnih del, ki se vesolju posvečajo na inteligenten in predvsem resen način. Še ena tajkunska zarota na Marsu pač to ni. Drugo pomembno polje vesoljščin je tuje življenje na tujih svetovih ali prihod tujih bitij na naš svet. Pozabite na Dan neodvisnosti in podobne spektakle. Različni avtorji so se tega lotili na silno različne načine. Kako se bomo odzvali, če se prikaže inteligentna tuja vrsta? Kako bomo reagirali, če mi najdemo življenje na kakšnem od bližnjih svetov? Kaj, če po izumu medzvezdnega potovanja naletimo na inteligentno življenje?

Precej popularna tematika je alternativna zgodovina. Gre za literarna dela, ki opisujejo dogodke v slogu, kaj bi bilo, če bi … Tako imamo knjižna dela, ki opisujejo svet v primeru, če bi v 2. svetovni vojni zmagala nacistična Nemčija, v hladni vojni bi zmagala ZSSR, Zahodni Rim ne bi nikoli padel, ipd. V mnogih literarnih delih, ki se ukvarjajo z alternativno zgodovino, je vpletena kakšna popularna teorija zarote. Mnoga dela alternativne zgodovine so glede žanrske umestitve precej mejna.

Znanstvena fikcija je skupina žanrov, ki jim je skupen pridevnik znanstveno, torej mora temeljiti na znanstvenih dognanjih. Pravzaprav gre za literarno obravnavo znanstvenih projekcij. Znanstvena fikcija kot pripoved deluje samo v primeru, če so tehnologija in znanstveno utemeljene okoliščine prihodnosti del pripovedi in ne samo njen okrasek. Če ta znanstveno fiktivni del vzamemo iz pripovedi in ta še vedno deluje kot delujoča celota, takšno delo zagotovo ne sodi v nabor znanstvene fikcije. Velik del znanstvene fikcije, ki nam jo danes prodajajo, je klasična žanrska literatura, okrašena z elementi (kvazi)znanosti. Najzahtevnejši del znanstvene fikcije je t. i. trda znanstvena fikcija. Pri tej vrsti literature je pridevnik znanstveno še močneje prisoten in je temelj pripovedi.

Slovenski nabor je bogat in v vsaj do začetka 90-tih let prejšnjega stoletja ni v ničemer zaostajal za tujo produkcijo. Zaradi zgodovinskih okoliščin je bila naša ZF na presečišču zahodne in vzhodne šole. Miha Remec, Vid Pečjak, Edo Rodošek, Bojan Meserko, Samo Puncer so samo nekateri od generacije, ki so ustvarili zlato dobo slovenske ZF. Zgodovina slovenske ZF seže v čas Julesa Verna (Mikromega od Simona Jenka je izšla »davnega« leta gospodovega 1851). O zgodovini slovenske ZF bo krajši prispevek v naslednji Supernovi, ki izide konec septembra 2017.

V zadnjih letih je silni razvoj doživela druga vrsta spekulativne fikcije – fantazija. Del zaslug za ta razmah gre razvoju žanrov in del tudi na račun manj zanimanja javnosti za znanstveno tehnične projekcije prihodnosti. Fantazija je v osnovi mladinska literatura, saj izhaja iz pravljic. Pripovedna struktura sodobne fantazije temelji na klasični pravljici. Veliko literarnih del, v nasprotju z znanstveno fikcijo, temelji na svetu, ki je običajno ne temelji na znanstvenih predpostavkah. Pravzaprav so ti svetovi, zlasti pri manj zahtevnih delih, dovršeni samo toliko, kolikor to zahteva pripoved. Zemljevid domišljijske dežele, njena zgodovina, mitologija ipd. so pridobitve novejšega datuma. V nekatera dela celo vstopata znanost in tehnika (znanstvena fantazija).

Fantazija se v zadnjih desetletjih svojega silovitega razmaha razvija v več žanrskih smereh in se staplja tako z znanstveno fikcijo, kot nadnaravnim hororjem. Pred nekaj desetletji je fantazija izgubila svoj privzeto mladinski in otroški značaj. Svoje bolj odrasle smeri je dobila s pojavom Tolkienovega Gospodarja prstanov. Čisto pa je odrasla s Pesmijo ledu in ognja (1996 – Igra prestolov) od večkrat nagrajenega G. R. R. Martina. Veličastna saga se dogaja v izmišljeni srednjeveški deželi in je popolnoma odrasla literatura, saj mlajša populacija težko dojame vse nianse Martinovega literarnega sporočila. Veličastna saga Pesem ledu in ognja je precej znana tudi pri nas. Zahvala za prepoznavnost gre odličnim prevodom Boštjana Gorenca Pižame, izdaji v okviru resne založbe, ki obvlada posel (Mladinska knjiga) in seveda svetovno priljubljeni, kakovostni in tudi pri nas popularni TV seriji Igra prestolov, ki gre letos v sedmo sezono. Seveda sodobna fantazija ni lahkotna otroško-mladinska literatura z bolj ali manj klišejsko pripovedjo. Kakovostna fantazijska dela, ki nagovarjajo odraslo in običajno precej razgledano publiko, v domišljijski svet prenesejo iztočnice našega sveta z vsemi njegovimi problemi in jih tam razvijajo na pripovedno zelo zahtevne načine.
Fantazija je danes izredno široko področje, ciljna publika so ljudje vseh starosti in spolov. Za vsakogar je nekaj, čeprav je treba priznati, da večino literature še vedno predstavljajo mladinska literarna dela, pisana zlasti za zadnji del osnovne šole, srednjo šolo in mlade odrasle.

Najnaprednejša fantazijska dela spretno mešajo različne žanre, kajti človeška družba ni omejena na samo en žanr, temveč je mešanica žanrov. Tudi v Sloveniji imamo nekaj dobro sprejetih sodobno obarvanih fantazijskih del (Anor Kath od Sama Petančiča (izšli dve od treh predvidenih knjig), Vitezi in Čarovniki od Bojana Ekselenskega (izšlo 5 tiskanih knjig od 9 predvidenih), a za mlajše sta pred časom z velikim pompom izšla dva dela od predvidene trilogije Varuhi skrivnosti od Marget Belani. Žal trilogija ni dočakala tretje knjige, saj jo je založnik (začasno) ukinil.

Tretja skupina žanrov je nadnaravni horor. Raje uporabljam besedo horor kot grozljivka, kajti grozljivka lahko pomeni marsikaj. Nadnaravni horor se ukvarja z nadnaravnimi fenomeni z namenom vzbujanja strahu, gnusa, vznemirjenja in podobnih čustev. Vsa ta čustva so del človeške narave in ljudje imajo radi horor, ker jih vrača v davnino, ko je horor izkušnjo predstavljalo kar njihovo naravno okolje.

V nadnaravnem hororju imajo osrednjo vlogo razna mitološka in izmišljena bitja, ki iz ljudi potegnejo skrite strahove in upanje, da je strah premagljiv. V zadnjem času se je pojavil t.i. najstniški nadnaravni horor. To so najstniški publiki prilagojene horor vsebine, ki večkrat niti niso horor v izvirnem pomenu besede. Če ste pomislili ali naleteli na zaljubljene vampirje, volkodlake, romance med zmaji in princesami, potem veste, o čem govorim. Večina teh literarnih del se ukvarja s klasično najstniško tematiko na nadnaraven način, zato le malo tovrstnih del seže kaj više od razvedrila in večina ne prinaša omembe vrednih estetskih presežnikov.

Popolnoma druga literatura so nadnaravne horor vsebine za odrasle ljudi. Običajno je v njih obilje etnoloških, socioloških, antropoloških in mitoloških vsebin. Kakovostna dela običajno še postrežejo tudi s kakšnim dodatkom, ki bralcu(-ki) prinese splošni uvid v dejansko ozadje pripovedi. V povest, kjer si Morana postreže s kakšno prestrašeno slovensko dušo, zagotovo sodi kratek opis staroslovenske mitologije. Edino omembe vredno delo, ki zaradi vampirstva sodi v horor tematiko, je Vampir z Gorjancev od Mata Dolenca. To delo že ima kar dolgo brado, saj bo kmalu praznovalo 40-letnico prve objave. Film, posnet po knjigi, pa raje pozabimo.

Spekulativna fikcija v Sloveniji
V zadnjih dvajsetih letih slovenska spekulativna fikcija ni bila deležna resne strokovne obravnave. To gre z roko v roki z dejstvom, da v slovenskih knjigarnah ni možno najti literarnih del slovenskih avtorjev. V knjigarnah najdete samo najpopularnejše tuje avtorice in avtorje – v originalu (običajno angleščini) ali v prevodu. Slovenska ustvarjalnost, pravzaprav njena prisotnost v slovenski kulturi, je doživela svoj padec z razpadom bivše države, saj smo do takrat imeli precej živahno avtorsko in tudi organizirano ljubiteljsko sceno.

Knjige domačih avtorjev so se našle tudi v knjigarnah, izdajale so jih resne založbe. Kje so časi, ko je na Euroconu Tehniška založba Slovenije dobila nagrado za najboljšo založbo? Kje je čas, ko je na tem istem Euroconu Drago Bajt dobil nagrado za najboljši esej? Še pomnite Eurocon v Cankarjevem domu? Si lahko današnji vrh slovenske literature zamisli večjo kulturniško »herezijo«?

Nekaj časa se je trudil Založniški atelje Blodnjak Bojana Meserka, inovativnega avtorja in urednika. A tudi to je šlo navzdol, saj založnik na dolgi rok ne more preživeti brez ustreznega knjigarniško – knjižnega okolja. Zlasti ne v svetu slovenske kulture, kjer se vse samo zmanjšuje, ukinja in vlada kanibalni boj za pičla sredstva. Glavna prepreka večji veljavi spekulativne fikcije je oženje žanrskega prostora v slovenski književnosti. Žanri, ki niso slovenski maintream, so prepuščeni zagnanosti redkih, ki jim je spekulativna fikcija hobi. Nekdo si kupi kolo za 4500 €, nekdo pa v tisk fantazijskega romana.

Med letoma 2007 in 2012 ni izšla niti ena resna antološka (niti drugačna) zbirka kratke proze slovenskih avtorjev. Od 2012 do danes imamo natanko dve takšni zbirki. Nekaj malega so izdali tudi avtorji sami, a to so vse partizanski samozaložniški projekti.

Za primerjavo, na Hrvaškem vsako leto izide nekaj različnih tematskih zbirk. Tam imajo nekaj specializiranih založb, ki izdajajo prevedena tuja in domača dela, ki jih potem najdete v knjigarnah širom države. Vse to podpirajo številna ljubiteljska društva in različne konvencije in festivali.

Od časov Blodnjaka in e-Blodnjaka do danes imamo samo specifične ljubiteljske fanzine, ki niso širše distribuirani in vsi so nišni izdelki ljubiteljske skupnosti. Sem štejem društvena glasila, ki so vsa precej specifična. Edini fanzin širše zasnove je Jašubeg en Jered, a tudi usoda tega fanzina je v čudaškem slovenskem okolju vse bolj vprašljiva.

V literarno najrazvitejšemu svetu se ljubitelji in avtorji povezujejo preko različnih konvencij. Na Hrvaškem imajo samo v bližini Slovenije kar štiri resne konvencije (Istrakon, Sferakon, Liburnikon in Rikon), kjer gostijo tudi znane svetovne pisatelje. Te konvencije in spremljajoče literarno dogajanje redno podpirajo tudi hrvaška vlada in lokalne skupnosti, saj vsa njihova literarna dela in namenske revije izhajajo s pomočjo javnih sredstev. Zavedajo se, da je tudi spekulativna fikcija pomemben del literature.

V Sloveniji velika večina domačih del s področja spekulativne fikcije izhaja na račun zasebne dobrodelnosti. Tudi obe zbirki Zvezdni prah (antologiji slovenske fikcije) sta bili zasebno financirani. Šele leta 2012 smo po nekajletnem premoru dobili Sicon 2012, prvo konvencijo, podobno tujim dogodkom, kjer smo, v maniri podobnih tujih predstavitev, predstavili zbirko zgodb in podelili nekaj nagrad za žanrske dosežke. Ta dogodek je omogočila Mestna občina Celje v sodelovanju z Mladinskim centrom Celje. Dogodka so se udeležili tudi gostje iz Zagreba (prijatelji iz društva Sfera) in pomembna domača avtorja – dr. Edo Rodošek in pokojni dr. Vid Pečjak. Žal pa ni bilo odziva domače ljubiteljske skupnosti, ker je bila prireditev v »napačnem« mestu. A Sicon je bil začetek aktivnejšega obdobja na slovenski sceni, zato nismo žalovali za izpad ponovitve Sicon 2013. Leta 2013 je KUD Šmaug začel z resno organizacijo slovenske verzije ComicCona – Na meji nevidnega (NMN). Gre za prireditev ljubiteljev predvsem tujih fantazijskih franšiz in s tem povezanih dejavnosti. Prireditev je na srečo popolnoma uspela in je postala tradicionalna. Letošnji NMN bo na Gospodarskem razstavišču, kar je dokaz, da tudi v Sloveniji obstaja dovolj velika ljubiteljska skupnost. Najpomembnejši vidik konvencije je cosplay, kar je navada na vseh ComicConih. To je, kratko povedano, lastna izdelava in performans priljubljenega lika. Običajno gre za like iz filmov, animiranih filmov in grafičnih romanov, saj ti mediji omogočajo vizualno predstavitev. Mnogi liki so res profesionalno izvedeni – tako z vidika kostuma kot predstavitve. V okviru NMN 2016 je bila tudi literarna delavnica, a ni prinesla nobene javne izdaje. Barve domačega literarnega ustvarjanja sem do zdaj na NMN redno zastopal samo avtor tega zapisa.

V Mariboru je leta 2013 nastal Goblicon, organizira ga KUD Zlati Goblin, ki je konvencija ljubiteljev namiznih iger in s tem povezanih dejavnosti, ki se samo na daleč dotikajo spekulativne fikcije. Od letos je to izključno prireditev ljubiteljev namiznega in sorodnega igranja. Leta 2016 so entuziasti iz Turističnega društva Jesenice začeli z Meteorito, ki je trenutno edina konvencija spekulativne fikcije, ki ne temelji na tujih fantazijskih franšizah (okoliščine so takšne, da slovenska vizualna umetnost ne ponuja snovi za cosplay). Letos so bile zastopane izredno zanimive vsebine, ki v slovensko spekulativno fikcijo vnašajo nekatere malce resnejše vsebine, kot je na primer debata o estetiki v znanstveni fikciji (fantaziji). V Celjskem literarnem društvu smo konec leta 2016 začeli s prvo resno tiskano literarno revijo za spekulativno fikcijo, imenovali smo jo Supernova. Revija je prvenstveno namenjena literarnemu razvoju slovenske odrasle spekulativne fikcije. Poleg domačih del objavljamo tudi dela tujih avtoric in avtorjev. Če želimo, da bo domače ustvarjanje ostalo v svetovnem trendu, moramo ponuditi tudi tuje kvalitetne prispevke. Pozornost posvečamo regionalnemu sodelovanju in izmenjavi, zato smo s pomočjo Supernove začeli s povezovanjem z različnimi društvi v regiji.

Celjsko literarno društvo je edino literarno društvo v Sloveniji, ki ima med svojimi literarnimi dejavnostmi tudi spekulativno fikcijo. Na konvencijah pri nas sem zaznal precejšen interes odrasle publike za domačo produkcijo. Večina najprej izrazi začudenje, da obstajajo slovenske knjige slovenskih avtorjev, potem pa je običajno sledil nakup kakšne knjige. Največja spodbuda avtorju je, da se zadovoljna stranka vrne naslednje leto in hoče še več slovenske spekulativne fikcije. Ogromno ljubiteljske publike zaradi ignoriranja resnih založb sploh ne ve za slovensko ustvarjanje. Zaradi odsotnosti slovenske literature velik del, zlasti mlajše populacije, bere angleško literaturo.

Mnogim se zdi, po nekajletnem branju izključno angleške literature, knjiga v slovenščini »smešna«. Ponekod gre tako daleč, da nekateri trdijo, kako je slovenščina neprimerna za fantazijo. Tudi vse ankete kažejo, da so med bralno publiko bolje zapisani tuji avtorji, saj imajo podporo resnih slovenskih založnikov.
Domača dela so večinoma izdelki samozaložnikov brez javnih sredstev ali majhnih založb brez ustreznih kadrov za konkurenčno in predvsem kakovostno produkcijo. Mnoga dela so tako obrtniško nepopolna ali niso marketinško pokrita. Slovenska dela zaradi bizarnosti slovenskega knjižnega trga sploh ne morejo v večino knjigarn, saj imamo perverzni sistem dvornega založnika, ki je istočasno tudi knjigarniški monopolist. Sistem, kjer sodnik nastopa istočasno še kot tožnik, porota in obsojenec, pač vodi v različne čudnosti. Vse to je začaran krog, ki se vrti tudi s pomočjo stroke, ki si občasno želi izriniti »nekvalitetno domačo knjigo« tudi iz knjižnic. Žal je odrasla spekulativna fikcija v Slovenija pri življenju izključno zaradi ljubiteljskih literarnih ustvarjalk in ustvarjalcev. A kulturna politika, ki vodi v katastrofalno oženje žanrskega prostora in s tem padanje knjižne prodaje, ni tema tega eseja.

Na srečo se v zadnjih nekaj letih pojavljajo kulturni dogodki, kjer je možna predstavitev slovenskega ustvarjanja širši javnosti. Razni kulturni dogodki ljudi informirajo tudi o slovenskem ustvarjanju in počasi se slovensko ustvarjanje vrača v zavest precej velike, a tihe bralne publike. Več, kot je dogodkov, več je stika avtorjev z bralci. Vsekakor se z množenjem dogodkov veča tudi možnost popularizacije slovenskega ustvarjanja. Mnogi, ki smo zaradi debele kože in včasih jedkega jezika prebrodili tudi najtemnejši čas slovenske spekulativne fikcije, se zavedamo, da gre edina pot popularizacije skozi različne kulturne dogodke in sodelovanja z ljubiteljsko skupnostjo. Avtorji in avtorice se moramo povezovati in širiti slovenski žanrski prostor. Nujno se moramo povezovati tudi regionalno in kaj narediti za lastno promocijo.

Za konec še nekaj uporabnih povezav:
•    Celjsko literarno društvo (http://cld.si)
•    Europe Science Fiction Society, krovna evropska zveza ljubiteljev ZF&F&H (https://esfs.info)
•    Vodnik po znanstveni fantastiki – obilje zanimivih informacij (http://vodnik-zf.info/sl/)
•    Tolkienovo društvo Gil-Galad (http://drustvogil-galad.si/)
•    Na meji nevidnega (http://namejinevidnega.si/)
•    KUD Zlati goblin – namizne in druge igre (https://zlatigoblin.wordpress.com/)
•    Makkon – festival japonske pop kulture (https://makkonsi.wordpress.com/)
•    LARP Slovenija (http://larpslo.si/)
•    Meteorita – Konvencija na Jesenicah (https://www.facebook.com/meteoritajesenice/?fref=ts)

To so samo nekatere povezave, povezane s slovensko spekulativno fikcijo. Obstaja tudi nekaj spletnih strani, povezanih z avtorji ali projekti. Pričujoči prispevek je samo grob pogled na spekulativno fikcijo, kajti to je tema, ki je ni moč resno zajeti z enim samim člankom. Upam, da vam je pričujoče besedilo vsaj malo odstrlo vpogled v umetniško področje, ki ga mnogi tlačijo v okove neresne, otroške ali mladinske umetnosti.