Pišejo: mag. Janja Ravnikar, dr. Bruno Ravnikar, Tanja Murko
Zveza ljudskih tradicijskih skupin Slovenije (v nadaljevanju ZLTSS) deluje že več kot 40 let pod različnimi imeni. Po letu 1991 je dobila sedanje ime. ZLTSS je prostovoljna, samostojna, nepridobitna zveza festivalov in društev, folklornih skupin, ki se združujejo zaradi ohranjanja, prikazovanja in izvajanja ljudskih plesov, običajev, ljudskih oblačil, pesmi in glasbe. ZLTSS je član mednarodne organizacije CIOFF® (Conseil International des Organisations de Festivals de Folklore et d ‘Arts Traditionnels – Zveza organizacij folklornih festivalov in ljudske umetnosti), ki je član UNESCO-a (Organizacija Združenih narodov za vzgojo, znanost in kulturo).
Ob ustanovitvi CIOFF®-a leta 1970 je našo bivšo državo Jugoslavijo uradno zastopal Koprski festival, z njegovim propadom (preselitvijo iz Kopra v Portorož) pa je določene obveznosti prevzela služba za mednarodno sodelovanje takratne Zveze kulturnih organizacij Slovenije v Ljubljani. Ker je bilo sporno, da samo ena republika zastopa v mednarodni organizaciji celo državo, na drugi strani pa tudi ta republika ni bila pripravljena prevzeti celotnega finančnega bremena tega zastopanja, so se takratni zastopniki posameznih republik Slovenije (Ravnikar), Hrvaške (Cukrov), Srbije (Putnik), BiH (Babić), Makedonije (Đorđiev) in Črne gore (Šoć) dogovorili, da ustanovijo samostojno nacionalno sekcijo CIOFF® Jugoslavije. Organizacija je uradno registrirala svoj sedež v Poreču, njen predsednik je bil Ante Cukrov, generalni sekretar pa Bruno Ravnikar. V tej obliki je delovala do razpada Jugoslavije. Že naslednje leto je CIOFF® sprejel kot nova člana Slovenijo in Hrvaško. To je zahtevalo novo registracijo CIOFF® Slovenije, kjer pa smo naleteli na nepričakovano oviro. Takratna zakonodaja ni omogočala registracije zveze z imenom CIOFF® Slovenija, kot je registrirana večina drugih nacionalnih sekcij, ampak je zahtevala, da se naslov CIOFF® prevede v slovenski jezik. Tako je nastal naš sedanji naslov Zveza ljudskih tradicijskih skupin Slovenije (ZLTSS). Ker ZLTSS ni imela nikakršnih lastnih sredstev, je uvedla članarino, ki je krila najnujnejše izdatke.
Ena izmed dejavnosti CIOFF® je tudi organizacija Folkloriade, ki se vsake štiri leta odvija v eni izmed držav po svetu in kjer naj bi nastopale folklorne skupine iz vseh držav članic CIOFF®. Organizacija takega dogodka je obsežna in zahtevna, zato v času trajanja fokloriade nemalokrat pride do takšnih in drugačnih problemov, še posebej, ker različne kulture v različnih državah razumejo pojem dobre organizacije na zelo različen način. Naslednja Folkloriada bo leta 2020 v Rusiji, v kraju Ufa republike Baškortostan. Ker Rusi želijo ta dogodek dobro organizirati, bodo v letošnjem letu zaradi »vaje« izvedli festival z manjšim številom udeleženih skupin.
Leta 2016 se je Fokloriada odvijala v Zacatecasu v Mehiki. Iz Slovenije se je je udeležila Folklorna skupina Tine Rožanc iz Železničarskega kulturnega društva Tine Rožanc, ki je bila pri Strokovnem svetu ZLTSS izbrana izmed prijavljenih folklornih skupin. Skupina je bila ena izmed petdesetih držav udeleženk in njeni člani so se zavedali, da je naloga organizatorja težka, da bodo potrebovali neizmerno mero potrpežljivosti, prilaganja in usklajevanja na vsakem koraku in da bodo skupaj preživeli kar tri tedne. Navsezadnje je bila izkušnja nepozabna. Tako za udeležence kot tudi za organizatorje. Morda je bil čar tokratnega festivala v tem, da je potekal na latinsko ameriški celini, kjer je ljudska dediščina med ljudmi visoko cenjena.
Plesalci Folklorne skupine Tine Rožanc so se tako med 28. julijem in 15. avgustom 2016 mudili v Mehiki. Otvoritvena slovesnost in začetni del festivala je potekal v mestu Zacatecas, kjer se je zbralo vseh petdeset držav udeleženk, skupaj še z dvajsetimi domačimi folklornimi skupinami. Po tednu in pol so bile posamezne države dodeljene v različne zvezne države po Mehiki, kjer so se udeležile različnih festivalov pod okriljem CIOFF®. Slovenija je bila dodeljena v zvezno državo Michoacan. Sprva so bili člani FS Tine Rožanc nekoliko razočarani, saj so bili še pred začetkom festivala dodeljeni v Guadalajaro, pa so šele v Zacatecasu izvedeli za premestitev v Michoacan. Po preteku skoraj treh tednov je zaključek in ponovno snidenje držav udeleženk potekal v Mexico City-ju.
Folkloriada se je torej veličastno otvorila v Zacatecasu, kjer je bil vsak korak skrbno načrtovan. Pri tem je bilo neformalnih srečevanj, ki bi sprožile interakcije med državami, izjemno malo. Druženja in spoznavanja udeležencev drugih držav so prišla bolj v ospredje v drugem delu Folkloriade. Slovenija se je udeležila festivala v Michoacanu, kamor je bila dodeljena skupaj s Poljsko, Puerto Ricom in Hondurasom. Po otvoritvi so ob koncu pričakovali tudi veličasten zaključek, vendar se ta v Mexico City-ju ni zgodil. Kvečjemu so se Slovenci od mehiških gledalcev poslovili na odru v Xochimilcu, kamor so bili zaradi odpovedi drugih skupin dodeljeni tik pred zdajci, čeprav je bilo na vseh plakatih in panojih, ki so viseli po mestu, napisano, da bodo nastopali v centru mesta Mexico City, natančneje na trgu Plaza de Construction.
Da je Folkloriada festival svetovnega pomena, je jasno zaradi obsežnega števila udeležencev, ki je tokrat preseglo število dva tisoč. Mehiški CIOFF® je svojo nalogo opravil dokaj vzorno. Za vsako državo udeleženko je bil pripravljen program z vsemi obvezujočimi aktivnostmi. Priložnosti za promocijo držav in posameznih predstavitev ni manjkalo. Nastopi in promocije so se vrstili dan za dnem, a vedno na drugi lokaciji. Slovenci so tako obiskali različna mesta, od Loreta, Fresnilla in Francisca R. Murguia v zvezni državi Zacatecas ter mesta Sahuayo, Charo in Tangancicuaro v zvezni državi Michoacan. Tekom celega festivala se je nemalokrat zgodilo, da so se v programu zgodile spremembe, ki jim ni bilo konca. Zaradi neorganiziranosti vodiča in prepozno posredovanih informacij se je nemalokrat zgodilo, da so na nastope in druge obveznosti hiteli z veliko naglico, čeprav to ne bi bilo potrebno. Odločitev o nastopanju je tako nemalokrat padla tik pred zdajci, kar je za skupino predstavljalo določen stres. Z dobro komunikacijo in določeno mero potrpežljivosti se je na koncu vsaka stvar rešila ugodno. Tako za organizatorja kot tudi za skupino.
Člani FS Tine Rožanc so se prepričali, da je Mehika država, ki ljubi svojo tradicijo: svojo ljudsko glasbo, ljudske plese, svojo folkloro. Ne le, da so ponosni na svojo dediščino, temveč pokažejo zanimanje in navdušenje tudi za druge kulture: plese in običaje. Svojo neverjetno pozornost so največkrat izkazali z bučnimi aplavzi. Zanimanje za gostujoče države je bilo ogromno, sprejemi in mimohodi so bili obiskani z neverjetno visokim številom obiskovalcev. Informiranost skupin in predvsem varnost je bila prioriteta na vsakem koraku. Spremstvo tako varnostnikov kot državne policije je bilo v Zacatecasu neizogibno. Večkratni problem so bili dvignjeni odri na prostem zaradi slabo zasnovane konstrukcije. Nemalokrat se je pripetilo, da oder poskočnih korakov slovenske polke na žalost ni prenesel.
Mehičani so dokazali, da so izjemna publika. Opravičeno. Člani FS Tine Rožanc so se večkrat zaradi njihovega navdušenja, prijaznosti in vljudnosti tam počutili izredno sprejeto in domače. Da je folklora v Mehiki zares visoko cenjena in izjemno pomembna tudi na nacionalni ravni, priča dejstvo, da so se udeleženci Folkloriade nemalokrat srečali s političnim vrhom, bodisi so to bila skupinska fotografiranja ali celo otvoritve kulturnih spomenikov. Pri tem je glavno pozornost medijev in mimoidočih požela prav skupina znanih političnih osebnosti.
Člane skupine je občutek pripadnosti svoji državi spremljal na vsakem koraku in so bili ponosni Slovenci – v folklornem kostumu ali brez njega. Na odru so z veseljem odplesali vsako skrbno pripravljeno koreografijo. Vedeli so namreč, da jih gledalci skrbno spremljajo. Ob koncu so jim izkazali neverjetno pozornost in prijaznost ter jih nagradili z bučnim aplavzom, na pogostitvah pa so jih vedno toplo sprejeli, tako da so se vsepovsod počutili dobrodošlo. Rekli so jim tudi, da je Mehika njihov drugi dom in da se lahko vedno vrnejo, tako da so se počutili zares posebne. Takšni občutki plesalce in glasbenike obdajajo tudi po vrnitvi v domovino.