MOZAIKI, SKUPNOST IN UMETNOST

Piše: Simona Zorko

Projekt, ki ga je idejno zasnovala in izvedla likovna pedagoginja Jelka Rojec, je izjemen na področju slovenskega prostora in v mednarodnih razsežnostih. Gre za vidik, ki ga umešča v sodobne umetniške prakse in tendence. Avtorica, čeprav izhajajoč iz svojega dela likovne pedagoginje, je dejansko izvedla umetniški projekt primerljiv z vsem, kar se na tem področju dogaja danes v sodobni umetnosti. To pomeni, da ga lahko interpretiramo skozi različne teoretske koncepte, ki prečijo umetnostni sistem. Navežemo ga na termin relacijska estetika, ki ga je v devetdesetih letih razvil Nicolas Bourriaud. Umestimo ga v širši prostor participatornih družbenih praks v umetnosti, o katerih je med drugimi pisala Claire Bishop ter razložimo skozi osnovne principe temeljnih značilnosti skupnostnih umetnosti – community arts.

Relacijska estetika, če termin razložimo preprosto in ga oklestimo do skeleta, na mesto umetniškega predmeta, v središče umetnostne izkušnje, postavlja odnos med umetnikom in »uporabnikom« umetnosti. Uveljavil se je na področju sodobne vizualne umetnosti in kulminiral v Buurriaudeovem tekstu iz leta 1997. Claire Bishop pa pokaže na meje tovrstnega koncepta predvsem na področju antagonističnega temelja vsake javnosti in razvija pojem participatorna umetnost, ki pa ni nov in preči umetnostne prakse 20. stoletja. Le-ta omogoča udeležbo posameznika na področju različnih umetnosti, sodelovanje in oblikovanje skupne umetniške izkušnje. Pod tem terminom se po navedbah Bishopove nahajajo različni izrazi kot so: družbeno angažirana umetnost, skupnostna umetnost, eksperimentalne skupnosti, dialoška umetnost, kolaborativna umetnost, intervencijska umetnost, kontekstualna umetnost in družbene prakse. V devetem poglavju svoje knjige z naslovom Pedagoški projekti: »Kako oživiti razred , kot da bi bil umetnina?« se pojavi citat Josepha Beuysa, ki pravi, da je biti učitelj njegova največja umetnina. In tu je izhodišče, s katerega lahko beremo celoten projekt Življenje našega drevesa – javni mozaiki v Šentvidu pri Stični. Avtorica idejne zasnove in izvedbe je izhajala iz popolne predanosti pedagoškemu delu in ta temelj in to izhodišče je iskrena življenjska pozicije, ki je v celoti definirala projekt in v srčiki njegove zastavitve, kot v semenu, iz katerega vzklije drevo mozaika, stojijo Jelkini barviti in bogati vzroki. In prav ta zavezanost pedagoškemu delu je pomen izvedbe celote ponesla preko meja šolskega in izobraževalnega prostora v širše področje skupnosti in umetnosti. Zato je osnovni vidik, iz katerega lahko zajamemo celoto, prav koncept skupnostnih umetnosti. Za skupnostne umetnosti, ki zajemajo lahko katerega koli od vidikov umetnosti, literaturo, teater, ples, vizualno in likovno umetnost, itd. je značilno, da izhajajo iz potreb določene skupnosti. Gre za položaj, kjer so pripoznani konkretni problemi, želje ali različni ustvarjalni potenciali. Skupnost je načeloma določena prostorsko, čeprav v svetu raznolikih tehnologij in povezav, ki jih omogočajo, lahko definiramo in razširimo pojmovanje skupnosti na več različnih načinov. Za naše potrebe pa razumemo skupnost v smislu istega kraja bivanja kot vaško, četrtno, ekološko, narodno, etično itd. skupnost. Gre za delitev temeljne vsakodnevne izkušnje (fizične, socialne in družbene), ki je lastna vsem posameznikom, in nadgradnjo le-te v prepoznavanju in prepoznavanju skupnih vrednot, vrednosti in načel. Življenje nekega drevesa torej izhaja iz potrebe po združitvi šentviških krajanov pri definiranju in oplemenitenju skupnega prostora bivanja. Prepoznanje potreb, ki so lastne vsem, vključitev vseh na način sodelovanja ter predvsem nadgradnja in dodana vrednost prostora v estetskem smislu in skozi lastno vključitev, interakcijo in ustvarjalni prispevek vseh sodelujočih. Šentviški mozaiki nas torej danes nagovarjajo z vsemi svojimi raznolikimi vidiki, ki so našteti ob zaključku teksta. In če je materialnost njihovega obstoja likovno dejstvo, javna umetnost in neločljivi del nove ureditve Šentvida pri Stični ter okrasitev lokalnega okolja in presežek v »dekoraciji« cestnega odseka ter estetsko umeščena krajinska arhitekturna značilnost, pa se njegova dejanska vrednost razpira v procesu in v vseh ozadjih nastanka mozaika, ki so delno predstavljena v dokumentarnem gradivu pričujoče monografije. Dejansko pa obstajajo v povezavah in izkušnjah sodelujočih ljudi in skupin, na novo ustvarjenih skupnostnih vezeh, spominih in materializiranih temeljih, ki ustvarjajo prihodnja sobivanja.

mozaiki

Različni vidiki projekta, ki jih je v zaključeno celoto, od idejne zasnove do izvedbe, umestila avtorica so:
– na kakšen način premostiti in nadgraditi na novo oblikovan prostor ulice
– kako v oblikovanje prostora vključiti šolo kot motor družbenih, kulturnih in intelektualnih dejavnosti v kraju
– otroška risba kot temelj in idejna zasnova za izvedbo mozaikov ter usmerjenost v prihodnost
– ustvarjalna nadgradnja risbe v izvirno zgodbo, ki nosi pozitivno sporočilo o varovanju narave, pomenu drevesa za življenje in predvsem vse njegove naravno-družbene komponente
– povezovanje vseh akterjev v kraju skozi enovit, osmišljen, pripovedno bogat projekt in ustvarjanje skupnega idejnega in realnega prostora
– deljena skrb in odgovornost za skupno dobro
– likovni, tehnični in materialni vidiki projekta in zbiranje materiala ter likovno usklajevanje kvalitete izvedbe
– napake, nedoslednosti, nerodnosti in osebnostni pečat sodelujočih skupin so pomembni vidiki vloženega truda in znanja v izvedbo, ki omogočajo identifikacijski moment za vse udeležene šentviške skupine in s tem projektu nudijo enkratnost in neponovljivost »in situ«
– projekt pa lahko predstavljamo tudi kot model za delovanje šol v povezavi z lokalno skupnostjo za področje Slovenije in v širšem, mednarodnem prostoru.

Piše: Simona Zorko Projekt, ki ga je idejno zasnovala in izvedla likovna pedagoginja Jelka Rojec, je izjemen na področju slovenskega prostora in v mednarodnih razsežnostih. Gre za vidik, ki ga umešča v sodobne umetniške prakse in tendence. Avtorica, čeprav izhajajoč iz svojega dela likovne pedagoginje, je dejansko izvedla umetniški projekt primerljiv z vsem, kar se na tem področju dogaja danes v sodobni umetnosti. To pomeni, da ga lahko interpretiramo skozi različne teoretske koncepte, ki prečijo umetnostni sistem. Navežemo ga na termin relacijska estetika, ki ga je v devetdesetih letih razvil Nicolas Bourriaud. Umestimo ga v širši prostor participatornih družbenih praks…

Pregled ocene

Ocena uporabnikov: 4.2 ( 4 ocen)

Objavite komentar