GRAFIČNE MAPE

RECENZIJA

Piše: Jasna Kocuvan

Grafična umetnost kot samostojna likovna zvrst piše zanimivo in dokaj dolgo zgodovino. Njeni začetki segajo v čas okoli leta 1400, ko se je med vizualne umetnosti, slikarstvo, kiparstvo in arhitekturo, uvrstil lesorez. Nekaj desetletij pozneje se je uveljavil bakrorez, na koncu osemnajstega stoletja pa zabeležimo izum litografskega tiska. Čeprav je imela grafika že od srednjega veka z razširjeno uporabo lesoreza, bakroreza in jedkanice naravo letaka in je lahko posredovala najrazličnejša sporočila (od umetniških do družbenih), so grafične liste že zelo zgodaj zbirali in shranjevali v albumih.

Grafična umetnost se nam tako v svojem začetnem kot zrelem obdobju kaže kot tista umetniška zvrst, ki kot najobčutljivejši seizmograf sledi socialnim in duhovnim premenam v družbi in se nanje ustvarjalno odziva. Na podlagi spoznanja, da je jedkanica samostojna in neodvisna, je sir Francis Haden (1818–1910) leta 1880 uvedel signaturo in navedbo omejitve naklade. S tem je pojem »originalna grafika« dobil določeno zaščito. Nedvomno pa velja mnenje italijanskega umetnika Guido Strazza, da se »jedkanic ne producira z namenom posnemati in reproducirati druge tehnike«, temveč zaradi »odpiranja novih možnosti in osvojitve posebnih vrst kreativnega ustvarjanja«. Originalna umetniška grafika je zahtevno, garaško delo, nemalokrat tudi umazano. Ustvarjalec grafike se v prvi fazi znajde pred prazno matrico, bakreno ali cinkovo ploščo, litografskim kamnom, sitom, kot slikar pred belim platnom. V drugi fazi pa je vnovič postavljen pred format belega papirja, na katerega naredi odtis, in ki zahteva predhodno ustvarjalčevo znanje ter tehtno odločitev na vseh stopnjah snovanja – gradnje matrice in končnega odtiskovanja. Nedvomno pomemben je avtorjev notranji dialog z grafično snovjo, s postopki, z obdelavo različnih tiskarskih površin, v dodajanju, odvzemanju, tiskanju in vnovičnem tiskanju, raziskovanju skrivnosti papirjev in barv, opazovanju geneze nastanka in razvoja grafičnega lista. Treba je paziti, da v težnji po tehnični dovršenosti grafičnega ustvarjanja ta ne prevlada nad vsebinsko, saj se tako razblinja dinamika osebnega ustvarjalčevega razpoloženja in prevladujejo subtilni estetski učinki.

copyright Bostjan Pucelj
www.bostjanpucelj.com

Grafične delavnice pod vodstvom priznanega grafičnega ustvarjalca, kiparja in slikarja, docenta na katedri za grafiko na Akademiji uporabnih umetnosti na Reki, Hama Čavrka so dobile svoj epilog v podobah dveh grafičnih map, v katerih se je z eno grafiko globokega tiska predstavil vsak udeleženec. Mapi, ki nosita naslova 10 + in Mestna veduta ter sta nastajali med letoma 2014 in 2016, nam dajeta vpogled v dogajanje zadnjih let na ljubiteljskem grafičnem področju na območju Novega mesta oziroma Dolenjske. Novo mesto je mesto z bogato grafično tradicijo, ki jo je začel njen glavni predstavnik Božidar Jakac. Tehnični stebri Jakčeve grafike so bili lesorez, suha igla, jedkanica in litografija, znotraj njih najdemo številne tehnične odtenke v smislu podaljševanja delovnega procesa, kot je večkratno jedkanje. Jakac je bil predvsem opazovalec sveta. Grafična površina mu je bila sredstvo za ustvarjanje liričnega razpoloženja, vedno odslikanega iz svoje lastne notranjosti ter brez intenzivnejšega miselnega vživljanja in zapletanja s predmetom. Grafike, ustvarjene v mapi z naslovom Mestna veduta, nam na ogled ponujajo grafične odtise številnih kotičkov Novega mesta, ki jih je grafično in slikarsko preigraval že Jakac; od klasičnega pogleda na mestno silhueto z dominantno kapiteljsko cerkvijo, majhne uličice na Bregu, podobo mestnega rotovža, Glavnega trga z značilnimi arkadami, konstrukcijo jeklenega Kandijskega mostu in številni z drevjem obdani sprehajalni kotički v neposredni mestni okolici. Grafična mapa z nekoliko matematičnim naslovom 10 + pa nam razgrinja avtorske zgodbe ustvarjalcev, ki so se različno podajali na svoji grafični poti, in sicer nekateri v povsem abstraktni nameri, drugi so se prepuščali impresionističnim vtisom , nekateri pa so svoj likovni izraz iskali v realističnem jeziku.
Vsak od ustvarjalcev se na svoj način dotika položaja umetnosti v sodobnem vizualnem okolju, podvrženem hiperprodukciji podob v tisku, na televizijskih ekranih, svetovnem spletu, v novih medijih in drugih oblikah množične vizualne kulture. Ustvarjalna izhodišča in iskanja, hotenja, motivni nabori, delovni postopki in slogovni prijemi avtorjev se med seboj razlikujejo, kar omogoča raznovrstnost sugestivnih zapisov. Tako nastajajo likovne stvaritve, ki nemo izražajo občutja, misli in doživetja svojega avtorja, saj je, v tem primeru, odtis vedno resničen odziv ustvarjalčeve likovne angažiranosti, je plod obsežnih vsestranskih ustvarjalnih udejanjenj. Jožef Muhovič je v enem od svojih zapisov napisal: »Umetniška dela so čutni ekvivalent duhovnih vsebin. Ko opazujemo umetniška dela, moramo za njihovo (še tako ekstravagantno in nerazumljivo) obliko vedno iskati človeka z njegovimi pogledi, potrebami, vrednotami, pa tudi željami, barierami in stiskami, ki izvirajo iz neskladja med njegovim notranjim in zunanjim svetom.«

Grafiko razumem kot nosilko bolj tihih sporočil, ki zahteva kontemplacijo in poglabljanje. Poleg vsebine ustvarjenega dela je pri grafičnem ustvarjanju pomembno tudi dejstvo, da se grafiki zelo zavzeto ukvarjajo tudi z vsemi podrobnostmi in težavami tehničnih postopkov in tiskanja, in sicer vse do takrat, dokler matrice ne pripravijo do tega, da odtisne želeni estetski učinek. Pravil v tehnologiji tiska pravzaprav ni; obstajajo le osnovne zakonitosti materiala in orodja ob likovnem konceptu ustvarjalca, ki se pri vsaki plošči spušča v novo avanturo, zanašajoč se na svojo izkušenost in iznajdljivost.

Skozi umetnost se ljudje spoznavamo, ostrimo svojo občutja in jih plemenitimo, se urimo v občudovanju in spoštovanju različnosti, se srečujemo in pogovarjamo, postajamo prijatelji. Tudi to sta namen in funkcija delovnih druženj, in to tista, ki ni izmerljiva z očmi in je neprecenljiva; ko posameznik postane del skupine, okusi čar skupnega ustvarjanja in nemir kreativnega druženja. Na eni strani so umetniki, ki potrebujejo umetnost, da zadovoljijo svoje potrebe po ustvarjalnem izpovedovanju, na drugi strani pa smo gledalci, občudovalci ali le mimobežni spremljevalci, ki jo potrebujemo, da nam poteši duha, bivanju vdahne lahkotnost in lepoto, ga ovrednoti in lahko celo osmisli. In najlepše je, ko se oba pola združita na isti poti, poti ustvarjanja in razumevanja umetnosti.