BAAL V IZVEDBI SMG: ŽRTVENI KOZEL, ZLOČINEC ALI JUNAK NAŠEGA ČASA?

Piše: Miša Gams

 

Predstava Baal v izvedbi Slovenskega mladinskega gledališča, ki jo je po motivih Bertolta Brechta priredil Andrej Rozman Roza, režiral pa Vito Taufer, je premiero doživela pred natanko tremi leti, a jo zaradi epidemije, vojne v Ukrajini in bližajočih se volitev danes vidimo v drugačni luči. Govori namreč o potlačenem nasilju in njegovih raznoterih manifestacijah – med njimi izstopa podoba narcisistične kapitalistične družbe, ki ceni le brezmejno produktivnost in kjer ni prostora za politično neopredeljenega umetnika, ki zgolj nastavlja ogledalo najrazličnejšim porajajočim se ideologijam. Zato je povsem na mestu vprašanje, ali je Baal žrtev, zločinec ali celo junak sodobnega časa, sploh ker meje med omenjenimi pojmi niso bile še nikoli v zgodovini bolj zabrisane. Čeprav Baal ne skriva svojega prezira do žensk niti svoje homoseksualnosti, zastavlja družbi vprašanja, ali je mir sploh možen in ali se lahko izognemu nasilju, če ga ne ozavestimo tako na individualnem kot na kolektivnem nivoju in ga vsakič znova ne odigramo v številnih variacijah, ki stremijo k vzpostavitvi družbenega ravnovesja.

»Lahko bi rekli, da se predstava na komičen način loteva temnih plati slovenske družbe, ki po eni strani sanjari o zgodovinski spravi, po drugi pa ni zmožna ozavestiti kolektivnega nezavednega.« Foto: Miša Gams

 

Baal, ki ga je komaj šestnajstletni nemški dramatik Bertolt Brecht pisal med prvo svetovno vojno, je vse do danes aktualen. V 21. stoletju lahko v njegovem »zrcalu« ugledamo slovensko in svetovno politično srenjo, ki v ospredje postavlja vase zagledane manekene in komike, ki se šopirijo po družbenih omrežjih in ustvarjajo vtis, da je vsak politični premik le del subverzivnega resničnostnega šova, katerega del smo – hočeš nočeš – tudi mi. Zato se (kot Hemingway) ne sprašujmo, komu zvoni, saj že od vekomaj zvoni predvsem nam; Baal ni neki perverzni dvorni norček, ki zavoljo zabave menjuje svoje maske in družbene vloge, temveč naša esenca, stkana iz neozaveščenih fantazem, travm in je polna strahov, zaradi katerih v zunanjem svetu ne razločujemo zrna od plev.

»Celotna predstava poteka v rimanih verzih, ki so jih igralci Ivo Godnič, Jure Ivanušič, Uroš Maček, Robert Prebil, Matej Recer, Ivan Rupnik, Dario Varga in Matija Vastl) skozi burlesko brez napak servirali publiki in na duhovit, ironičen način predebatirali najrazličnejše teme: spolno zlorabo, izgubo nedolžnosti, pedofilijo, ojdipov kompleks, nasilje v družini, prekarno delo, korenine slovenskega jezika in kulture, vseprisoten fašizem, konflikt med levo in desno politično opcijo, entuziazem umetnikov, ki so v nenehnem procesu umiranja, in smrt kot zadnji izhod v sili.« Foto: Miša Gams

 

Scenarist predstave Andrej Rozman Roza se je kljub politični aktualnosti odločil, da bo poudaril Baalov pesniški značaj in ga umestil v slovensko okolje. Ali kot zapiše v gledališkem listu: »Ko sem se skušal približati Baalovemu karakterju, sem se najprej spomnil na par mladostnih znancev, ki so bili ob pomoči trdih alkoholov in drog briljantno duhoviti in hkrati grobo brezobzirni do svojih partnerk.« In največ prizorov res poteka v domačem in gostilniškem okolju, kjer je nasilje najpogostejše, njegove žrtve pa so največkrat ženske. Toda predstava pod režijsko taktirko Vita Tauferja ne analizira moralnih vzgibov likov, temveč razgrne večplastno psihološko motivacijo Baala, ki ga vrhunsko odigra Ivo Godnič. Baalu ženske služijo le kot sredstvo za lahkotno poigravanje in samopoveličevanje, saj jih po izgubi devištva in zanositvi okrutno zavrže in se vsakič znova vrne k mami, ki mu je brezpogojno vdana. Njegova dvoličnost pride še najbolj do izraza v prizoru, ko mu mamin negovalec položi na srce, da naj pri zdravniku zanjo izsili nujno operacijo, a se Baal izgovori, da nima časa. Najboljšemu prijatelju in boemskemu pianistu Ekartu (Jure Ivanušič) razkrije, da je zaljubljen le vanj, a mu, ko ugotovi, da je heteroseksualen, zasadi nož v srce. Lahko bi rekli, da se predstava na komičen način loteva temnih plati slovenske družbe, ki po eni strani sanjari o zgodovinski spravi, po drugi pa ni zmožna ozavestiti kolektivnega nezavednega. Ko je Baal zaradi pomanjkanja denarja prisiljen delati v skladišču, se med njim in sodelavcem vname razprava o kralju Matjažu, ki sedi pod Peco in čaka na revolucionarni trenutek, ko bo Slovencem povrnil moč in jih utrdil v prepričanju, da so gospodarji svoje usode. Baal ga previdno vpraša, v katerem jeziku bi prebujeni Matjaž spregovoril, in sodelavec, ki še trenutek prej hvali venetske in etruščanske korenine slovenstva, nemudoma izstreli: »Madžarsko, seveda.«

»Baal kot junak sodobnega časa nenazadnje ni zgolj vase zavarovan posameznik, ki doživlja ekstazo ob recitiranju in prepevanju svojih umetniških umotvorov, ampak se boleče zaveda svoje izobčenosti /…/ Ko obkrožen s postavnimi gozdarji, ki mu eden za drugim odtegujejo pomoč, počasi umira v gozdu, se zave svoje ranljivosti in prvinskega občutka samote, ali, kot zapiše Roza: ‘Sam tega sm kriv, da sm biu živ. Ni lahko bit človk.’« Sploh kadar si, kot Miša Gams, na drugi strani objektiva.

 

Celotna predstava poteka v rimanih verzih, ki so jih igralci (poleg Iva Godniča še Jure Ivanušič, Uroš Maček, Robert Prebil, Matej Recer, Ivan Rupnik, Dario Varga in Matija Vastl) skozi burlesko brez napak servirali publiki in na duhovit, ironičen način predebatirali najrazličnejše teme: spolno zlorabo, izgubo nedolžnosti, pedofilijo, ojdipov kompleks, nasilje v družini, prekarno delo, korenine slovenskega jezika in kulture, vseprisoten fašizem, konflikt med levo in desno politično opcijo, entuziazem umetnikov, ki so v nenehnem procesu umiranja, in smrt kot zadnji izhod v sili. Posebnost predstave je v tem, da so ženske vloge dodeljene moškim, ki v visokih petkah in kratkih krilih delujejo kot karikature transvestitov, pri čemer nas Rozin tekst nenehno opozarja na to, da lahko v nezavedno potlačena homoseksualnost hitro pripelje do odkritega nasilja. V osnovi gre za tematizacijo slovenskih travm, fantazm in frustracij, ki s pomočjo transvestitske maškarade in ritmičnega poigravanja z besedami ustvarjajo parodijo zahodne družbe, ki z izkoriščevalskim neoliberalnim kapitalizmom in globalizmom, kot zadnjo postajo na svoji poti, neustavljivo tone v dekadenco in nihilizem. Ekart tako v enem od prizorov na klavir zaigra uglasbeno Kosovelovo pesem Prerojenje, ki izpričuje hrepenenje po miru in težnjo po zlitju z onostranstvom. Za živahno glasbeno vzdušje je poskrbel Vasko Atanasovski Trio v sestavi flavtista/saksofonista Vaska Atanasovskega, bobnarja Marjana Stanića in kitarista Dejana Lapanje; trije glasbeni virtuozi z divjimi solažami nadgrajujejo Baalove pesmi, ki so od prve do zadnje plod Rozmanove neusahljive domišljije.

Četudi predstava sloni na družbenih stereotipih in kritiki na(r)cističnega sveta, ponuja razumevanje na številnih interpretativnih nivojih. Baal kot junak sodobnega časa nenazadnje ni zgolj vase zavarovan posameznik, ki doživlja ekstazo ob recitiranju in prepevanju svojih umetniških umotvorov, ampak se boleče zaveda svoje izobčenosti – ker je zaradi uveljavljanja nietzschejanske volje do moči in zavračanja lažnega sočutja drugačen. Ko obkrožen s postavnimi gozdarji, ki mu eden za drugim odtegujejo pomoč, počasi umira v gozdu, se zave svoje ranljivosti in prvinskega občutka samote: »Sam tega sm kriv, da sm biu živ. Ni lahko bit človk.«

»Baala izženejo najrazličnejše skupnosti /…/ zato, ker v njem na nezavednem nivoju prepoznajo lastno, ‘uradno’ neozaveščeno nasilje. Veliko lažje je namreč – v ‘oblatenem’ in ‘kužnem’ – Drugem prepoznati vse, česar ne prenesemo pri sebi in nasploh v družbi. Baal nas torej opozarja, da je treba nasilje ozavestiti kot notranji faktor.« Fotofaktor: Miša Gams

 

Čeprav je Tauferjev Baal portretiran kot nekonformistični pacifist, se že v uvodu predstave razkrije, da ima do nasilja svojevrsten odnos. V prvem prizoru je obkrožen s številnimi uglajenimi akademiki in politiki, ki jih na vulgaren način zaslišuje, kaj se skriva pod njihovimi maskami – opozarja jih na potlačeno homoseksualnost in razgalja njihovo lažno navdušenje nad poezijo, s privzdigovanjem oblek pa v njih uspešno vzbudi prvinsko jezo. Lastnega nasilja, ki se kaže v ponižujočem odnosu do Jane in Zale pa tudi matere, ne opazi, vse dokler se ne manifestira v uboju prijatelja, s katerim se na nek način poistoveti. Francoski zgodovinar in filozof René Girard pravi, da se človek ne more sprijazniti z lastnim nasiljem, zato ga vedno vidi samo kot zunanjo nevarnost. Obenem se sprašuje, ali bi človeška skupnost sploh obstajala, če bi nasilje razumela kot enega od notranjih vzgibov. V žrtvi se združita dve plati nasilja: ta, ki se stopnjuje, in tista, ki prinaša mir, zato je v njej mogoče prepoznati najbolj grozovite in hkrati najblažje plati nasilja. Potemtakem ni čudno, da ljudje na žrtev projicirajo lastno nasilje, katerega mehanizmov ne prepoznajo. Po Girardovem mnenju je nastanek svetega in transcendentnega znotraj družbe povezan z odnosom do nasilja in izgonom žrtve iz skupnosti. Največja solidarnost in medsebojna povezanost se v skupnosti razvijeta šele takrat, ko se združi proti grešnemu kozlu in ga žrtvuje. Zato je grešni kozel nekakšen junak in svetnik, ki se nahaja na meji med življenjem in smrtjo, hkrati pa v skupnost prinese spokojnost in mir. Tudi Girard meni, da postane junak, zaradi katerega v skupnosti izbruhneta nasilje in nered, rešitelj šele, ko je iz nje izgnan. Baala izženejo najrazličnejše skupnosti: malomeščanska kvaziintelektualna umetniška srenja ga izloči že na začetku, kasneje pa ga iz svojih okrožij izženejo tudi lokalni »šerifi«, ki sklicujejo proti migrantom naperjene vaške straže, in delodajalci, ki v njem prepoznavajo delomrzneža. Izločijo ga zato, ker v njem na nezavednem nivoju prepoznajo lastno, »uradno« neozaveščeno nasilje. Veliko lažje je namreč – v »oblatenem« in »kužnem« – Drugem prepoznati vse, česar ne prenesemo pri sebi in nasploh v družbi. Ko Baal pristane v zaporu, ugotovi, da se je znašel med ljudmi, ki bi bili veliko bolj koristni državljani kot izobčenci, sploh če bi s skupnimi močmi ustanovili politično stranko.

»Namesto da se ukvarjamo s tem, ali so grešni kozli zločinci ali junaki sodobnega časa, se moramo vprašati, kaj moramo kot posamezniki in na družbeni ravni ozavestiti in kaj narediti, da se podobni dogodki več ne ponovijo.« za tipkovnico zaključi Miša Gams, ki je v objektiv ujela tudi virtuozni Vasko Atanasovski Trio.

 

Baala lahko torej zazumemo kot grešnega kozla, saj v svojem bistvu materializira vse tisto, kar si družba želi prikriti in obenem razrešiti s pomočjo potlačenega nasilja. V besedilu se primerja tudi s Kristusom, ki nase prevzame grehe drugih in je zaradi njih križan. Njegovo nečastno umiranje v samoizolaciji sredi gozda, kjer mu gozdarji odrečejo kakršnokoli podporo, predstavlja manifestacijo posameznikovih strahov in poistovetenja s kolektivno krivdo. Grešni kozel namreč več kot o svojem grehu pove o načinu funkcioniranja družbe, ki lahko vzpostavi red le, če ga javno žrtvuje in okrivi za vse družbeno nasilje. Prav zanikanje lastnega in v družbenem ustroju ves čas latentno prisotnega nasilja, ki se je po Freudu začelo z ubojem praočeta, je vzrok perečih težav današnje demokracije. Namesto da se ukvarjamo s tem, ali so grešni kozli zločinci ali junaki sodobnega časa, se moramo vprašati, kaj moramo kot posamezniki in na družbeni ravni ozavestiti in kaj narediti, da se podobni dogodki več ne ponovijo.

 

Piše: Miša Gams   Predstava Baal v izvedbi Slovenskega mladinskega gledališča, ki jo je po motivih Bertolta Brechta priredil Andrej Rozman Roza, režiral pa Vito Taufer, je premiero doživela pred natanko tremi leti, a jo zaradi epidemije, vojne v Ukrajini in bližajočih se volitev danes vidimo v drugačni luči. Govori namreč o potlačenem nasilju in njegovih raznoterih manifestacijah – med njimi izstopa podoba narcisistične kapitalistične družbe, ki ceni le brezmejno produktivnost in kjer ni prostora za politično neopredeljenega umetnika, ki zgolj nastavlja ogledalo najrazličnejšim porajajočim se ideologijam. Zato je povsem na mestu vprašanje, ali je Baal žrtev, zločinec ali celo…

Pregled ocene

Ocena uporabnikov: 4.48 ( 2 ocen)

Objavite komentar