»KAJ LUTKE BODO?«: POGOVOR Z MATEVŽEM GREGORIČEM IN JANOM PIRNATOM

Piše: Breda Slavinec

 

Vedno znova je vznemirljivo opazovati prihod otrok na lutkovno predstavo. Že pri vhodu se drenjajo, tu in tam pa polni pričakovanj in z iskricami v očeh vprašajo: »Kaj lutke bodo?« Nič čudnega torej, da je najpogostejša definicija lutkarstva čarobnost. Otrok razume lutko kot sredstvo za uresničitev cilja, ki je lahko učenje pesmice, pripovedovanje pravljice, iskanje prijatelja, odkrivanje sveta ali spoznavanje novih stvari. Kakšno novo stvar nam bosta zagotovo razkrila tudi Matevž Gregorič, dolgoletni republiški selektor za lutkovno dejavnost, in Jan Pirnat, producent za gledališko dejavnost pri Javnem skladu Republike Slovenije za kulturne dejavnosti.

 

»Lutka je igrača, prijatelj, sopotnik, spremljevalec, maska in motivacijsko sredstvo, ki jamči za družbo, dviguje samozavest in iz rok izvabi spretnost, ob pogledu na katero postanejo gledalci mehki in strpni, nauči nas samoobvladovanja, pomirja, govori brez besed in iz nas izvabi ustvarjalnost ter spodbuja delovanje možganov; učenje z njo je zabavno, njene pravljice in zgodbe pa si zapomnimo za vedno,« dodaja Breda Slavinec ob fotografiji Marionetnega društva Jurček Hrastnik, ki je v Hrastniku l. 2019 uprizorilo večno Zvezdico Zaspanko. Foto: Jože Maček

 

Edi Majaron, vsestranski ustvarjalec na področju lutkovne dejavnosti, je že leta 1998 pojasnil, da lutka združuje skoraj vse discipline, ki jih otrok potrebuje za svoj razvoj, kot so zaznava, razumevanje, gibanje, govor ter sodelovanje z okoljem, saj lutke spodbujajo domišljijo in ustvarjalnost, oboje pa je najdragocenejša dota otroku za nadaljnji razvoj. Se strinjate?

M. G.: Z izjavo cenjenega gospoda Majarona se je nemogoče ne strinjati. Kar dokazuje tudi praksa.

J. P.: Doživljanje lutk, ki s pomočjo lutkarjev zaživijo kot samostojna bitja, zagotovo spodbuja otroško domišljijo in ustvarjalnost. Strinjam se, da sta prav domišljija in ustvarjalnost ključnega pomena pri otrokovem razvoju.

V Sloveniji delujeta dve profesionalni lutkovni gledališči; spletni viri navajajo, da je bilo Lutkovno gledališče Maribor ustanovljeno leta 1973 z združitvijo dveh ljubiteljskih lutkovnih gledališč v mestu: Lutkovnega gledališča KUD Jože Hermanko Maribor in Malega gledališča lutk DPD Svoboda Pobrežje. Lutkovno gledališče Ljubljana je bilo kot Mestno lutkovno gledališče ustanovljeno leta 1948. Se poznajo vplivi profesionalnih lutkovnih gledališč na ljubiteljsko lutkovno ustvarjanje in na kak način?

M. G.: Vpliv profesionalnih lutkovnih gledališč na ljubiteljsko lutkovno ustvarjanje je izrazitejši v večjih središčih. Bolj se od njih oddaljujemo, večja postaja razlika, ki je seveda odvisna tudi od mentorjev. Prednost imajo tisti, ki so bliže lutkovnemu delovanju v Ljubljani in Mariboru.

»Lutke se zaradi svoje arhetipske narave in metaforične ter simbolne izraznosti močno – in bolj kot v klasičnem gledališču – zasidrajo v gledalčevi podzavesti. Ker sežejo globoko, dosežejo še večji katarzični učinek,« je med drugim povedal Matevž Gregorič, ki je na fotografiji opravljal delo selektorja na Srečanju lutkovnih skupin Slovenije v Kranju l. 2005. Foto: Janez Eržen

 

J. P.: V Sloveniji zagotovo delujeta več kot dve profesionalni lutkovni gledališči, drži pa, da imamo samo dve – že omenjeni mariborsko in ljubljansko – institucionalni lutkovni gledališči. Profesionalna lutkovna gledališča so največkrat posameznikov prvi stik z lutkami, ki, vključno z neinstitucionalnimi lutkovnimi gledališči, zagotovo prinašajo pomembne estetske trende in nov nabor lutkovnih besedil. Oboje do neke mere vpliva na ljubiteljsko lutkovno ustvarjanje. Pri ljubiteljskem lutkovnem ustvarjanju je treba upoštevati še prevladujoče število otroških skupin, za katerega ni značilno zgolj – kot v profesionalnih gledališčih – uprizarjanje lutkovnih predstav namenjenih otrokom, temveč predvsem uporaba osnovnih lutkovnih tehnik. Z raziskovanjem materiala in njegovih zmožnosti lahko tudi enostavnejše lutke začarajo in prepričajo publiko. Ob tem vprašanju je smiselno izpostaviti tudi vpliv ljubiteljskega lutkovnega ustvarjanja na profesionalna lutkovna gledališča, očiten predvsem v obdobju GILŠ-a (Gledališke in lutkovne šole v Ljubljani v 90-ih letih), ki je bil inkubator in bazen za ustvarjalce v profesionalnih lutkovnih gledališčih.

»Nedvomno drži, da odrasli dojemamo lutke drugače kot otroci /…/, vendar lutke, ki se gibljejo med živim in neživim svetom, začarajo tudi odrasle, ki si dovolijo prisostvovati in uživati ob ogledu predstave,« pravi Jan Pirnat, ki ga je fotografiral Matej Maček.

 

Ali arhivi razpolagajo s podatki, v katerem obdobju so se začela Republiška lutkovna srečanja namenjena slovenskim ljubiteljskim kulturnim ustvarjalcem?

J. P.: Po pregledu gradiva v naših arhivih v družbi strokovnega sodelavca JSKD Francija Cotmana lahko trdimo, da je ZKOS (Zveza kulturnih organizacij Slovenije) redna letna srečanja organizirala od leta 1970 naprej.

Vsebujejo podatke o lutkovnih uprizoritvah s področja celotne Slovenije?

J. P.: Tako je. V zadnjih letih je Matjaž Šmalc, ki je gledališko in lutkovno dejavnost vodil do konca leta 2019, ugotavljal, da je najbolj zaskrbljujoč upad lutkovne produkcije v koordinacijah Severne in Južne Primorske.

Srečanja slovenskih lutkovnih skupin Slovenije združujejo lutkovne ustvarjalce vseh starosti. Kakšen je piramidni sistem uvrščanja skupin na srečanja? Že od nekdaj obstaja vseslovensko lutkovno srečanje otroških in odraslih skupin?

J. P.: Odgovor na prvi del vprašanja si bom izposodil kar iz razpisa za srečanje. Srečanje lutkovnih skupin Slovenije je prikaz celotnega delovanja ljubiteljske lutkovne dejavnosti, zato lahko na njem sodelujejo lutkovne skupine vseh starosti, oblik in zvrsti, ne glede na njihov način dela, izraznost, lutkovno tehniko ali ciljno skupino občinstva (lutkovno gledališče za odrasle, mladino ali otroke). Srečanje lutkovnih poteka na območni, regijski ravni in državnem Srečanju lutkovnih skupin Slovenije oz. državnem Festivalu Vizije: Festivalu mladinske kulture (za mladinske lutkovne skupine). Območna srečanja si ogledajo regijski selektorji (strokovni spremljevalci), ki opravijo razgovore s skupinami, jim pripravijo pisno oceno in opravijo izbor za regijska srečanja, ki si jih ogleda državni selektor, potem pa naredi izbor za državno Srečanje lutkovnih skupin Slovenije. Izjema so mladinske lutkovne predstave, ki se v primeru, da so izbrane za državno srečanje, predstavijo na Vizijah, Festivalu mladinske kulture.

Čeprav marsikdo misli, da vseslovensko lutkovno srečanje otroških in odraslih skupin obstaja že od nekdaj, je zgodovina vseeno malo bolj zapletena. S Francijem Cotmanom sva, kot rečeno, pregledala arhiv in ugotovila, da je vsakoletno srečanje lutkovnih skupin Slovenije potekalo od leta 1970 do 1992 (v organizaciji ZKOS), podatkov o delovanju pred tem pa nisva našla. Lutkovne predstave so bile občasno uvrščene tudi na mladinska in otroška (pionirska) srečanja in tu in tam celo na Linhartovo srečanje. Med letoma 1993 in 1997, v  času delovanja Metke Zobec, tedanje programske vodje gledališke in lutkovne dejavnosti na ZKOS, ki je ustanovila zgoraj omenjeni GILŠ, je bila tradicija vsakoletnih lutkovnih srečanj prekinjena; lutkovne predstave so takrat sodelovale na Mladinskem gledališkem festivalu (1994 in 1996), Srečanju gledališč na podeželju oz. Srečanju podeželskih gledališč (1995) ter na Otroškem in gledališkem maratonu (1995). Od leta 1997 – ko je bil ustanovljen Javni sklad RS za kulturne dejavnosti – do leta 2007 je vsakoletno Srečanje lutkovnih skupin potekalo v Kranju. Leta 2006 je gledališko in lutkovno dejavnost na JSKD prevzel Matjaž Šmalc; nadaljeval je tradicijo vsakoletnih srečanj, ki pa so se od leta 2007 selila po Sloveniji in se izoblikovala v današnji format, kjer takoj po Srečanju lutkovnih skupin sledi še Srečanje otroških gledaliških skupin Slovenije.

Prvo srečanje mladih slovenskih lutkarjev v Ormožu l. 1970. Vir: Revija Lutka

 

 

Sistem JSKD je razdeljen na deset regijskih območij – koordinacij. Kako in ali katero območje izstopa po številu delujočih lutkovnih skupin?

J. P.: Skladova kulturna mreža je razdeljena na 10 koordinacij, med katere po abecednem redu sodijo naslednje regije: Celje, Dolenjska in Bela Krajina in Posavje, Gorenjska, Južna Primorska, Koroška, Maribor, Osrednja Slovenija, Pomurje, Ptuj in Severna Primorska (več podatkov pa dobite na tej povezavi). Pozitivno izstopata koordinaciji Ptuj in Pomurje (zlasti upoštevaje velikost regije, se pravi število predstav na 1000 prebivalcev), zaskrbljujoč pa je trend v primorskih koordinacijah.

Kako je z doseganjem kakovostnih uprizoritev? Kaj pogojuje kakovostno predstavo?

M. G.: Kakovostno lutkovno predstavo pogojuje optimalen spoj vseh njenih umetniških zvrsti. Če so likovno-scenska govorica, dramaturgija, režija, lutkovna animacija, tekst in glasba v sozvočju, iz predstave zažari lutkovnost. Šele taka predstava je lutkovna predstava in ne zgolj predstava z lutkami.

J. P.: Pregledna srečanja so namenjanja tudi spremljanju kakovosti produkcije in nadaljnjemu razvoju dejavnosti. Specifika lutkovnih predstav je preplet gledališkega vidika, likovnosti in tehnoloških rešitev pri izdelavi lutk. Ker gre za zelo raznoliko produkcijo (starostne strukture izvajalcev, uporabe lutkovnih tehnik ipd.), je kakovost povezana predvsem s pravo izbiro besedila, materiala in tehnologije. Na državnem Srečanju lutkovnih skupin so vsako leto ogleda vredne predstave, kar naj velja kot vabilo na prihodnje srečanje, ki bo 8. junija 2021 potekalo na Ptuju; letošnje je zaradi izrednih zdravstvenih razmer bilo žal odpovedano.

Temelj vsake dejavnosti je nenehno izobraževanje. So gledališke delavnice in seminarji, ki jih izvajate v okviru JSKD, namenjeni igralcem, režiserjem, mentorjem, animatorjem in drugim gledališkim ustvarjalcem? Na čem je bil v zadnjih letih poudarek?

M. G.: Seminarji in delavnice, ki jih izvajam, so v zadnjem času prilagojeni potrebam seminaristov. Vedno pa je bil poudarek na lutkovnosti, uporabi različnih materialov za izdelavo in/ali uprizoritev ter spodbujanju domišljije.

… ki jo nedvomno spodbuja tudi fotografija predstave Grdi raček v izvedbi Lutkovne skupine Paravan na Srečanju slovenskih lutkarjev v Novi Gorici l. 1985. Foto: iz arhiva Janeza Eržena.

 

J. P.: Stalnica je poudarek na izobraževanju za mentorje in mentorice lutkovnih skupin. V preteklih letih je bila organizirana tudi lutkovna šola, ki se je posvečala predvsem animaciji, konec leta 2019 pa smo v sodelovanju s Hišo otrok in umetnosti začeli snovati celostni lutkovni izobraževalni program za mlade (študente). Z delovanjem je pilotno začela Hišina lutkovna akademija: študijski projekt, ki pod vodstvom referenčnih neodvisnih lutkovnih ustvarjalcev omogoča ustanovitev lutkovne skupine, kjer mladi s pomočjo mentorjev spoznavajo prvine sodobnega lutkovnega gledališča za odrasle. Seminariste seznanja s sodobnimi prijemi animiranega in lutkovnosti v uprizoritveni umetnosti.

JSKD ima tudi založniški program, ki je osredotočen predvsem na izdajanje priročnikov za gledališke in lutkovne ustvarjalce ter sodobnih dramskih besedil …

J. P.: V sodelovanju z literarno dejavnostjo pripravljamo razpis za izvirna avtorska dramska besedila za otroške in mladinske predstave (do danes so izšli naslednji naslovi s petimi izbranimi besedili: Petka, Spetka, Šepetka in Potepka). V pripravi je priročnik Eke Vogelnik Od lutke do lutke, pregled njenega lutkovnega udejstvovanja in nasveti za izdelavo lutk, ki jih je zmojstrila Alenka Eka Vogelnik. Želimo si, da bi luč sveta ugledal lutkovni priročnik s prvinami sodobnega lutkovnega gledališča za odrasle (kot izhodišče bo zagotovo služil zgoraj omenjeni projekt HLA), letos pa načrtujemo tudi izid priročnika s področja gledališke pedagogike. JSKD je namreč v letu 2019 ustanovil Delovno skupino za uskladitev terminologije na področju gledališke pedagogike. Na tem mestu je smiselno omeniti, da JSKD s Kulturnim društvom Krik aktivno sodeluje pri pripravi in izvedbi Festivala Vzkrik, Festivala dramske pisave – idejnega naslednika Preglej festivala. S tema festivaloma JSKD ves čas podpira in promovira nastajanje sodobnih dramskih besedil.

Kako poteka kulturna sezona državnega selektorja? Kako sestavite program republiškega srečanja in kakšni so kriteriji za uvrstitev na državno srečanje?

M. G.: Državni selektor ima »srečo«, da si lahko ogleda medobmočna srečanja lutkovnih skupin, kamor so se uvrstile skupine po izboru območnih selektorjev. Zrnje je torej že ločeno od plev, je pa zato konkurenca toliko večja. Predstave so namreč vedno bolj kakovostne, zato so včasih odločilne nianse. Za lutkovno predstavo je najpomembnejši optimalen spoj že naštetih umetniških zvrsti.

Srečo pa ima tudi, če ga ne požre krokodil, o čemer priča predstava Preplah ob reki Nil v izvedbi Lutkovne skupine OŠ Miklavž pri Ormožu na Srečanju lutkovnih skupin Slovenije v Dolenjskih Toplicah l. 2019. Foto: Matej Maček

 

J. P.: Državni selektor si ogleda vsa regijska srečanja. Po ogledu predstav poteka s skupinami, predvsem z njihovimi mentorji, razgovor v obliki zgoščenega izobraževalnega seminarja, na katerem ugotavljamo, kaj in zakaj je imelo v predstavi želen učinek na gledalce, pa tudi na strokovnega spremljevalca in občinstvo. Program srečanja opravi strokovni spremljevalec – državni selektor. Nekaj objektivnih razpisnih kriterijev je, denimo, celovitost predstave, se pravi režijska interpretacija, jasnost dramaturške linije, likovna celovitost, izvirnost, kakovost interpretacije ipd., o subjektivnem prenosu kriterijev v prakso pa lahko več povedo le dosedanji državni selektorji.

Kaj torej obsega delo producenta za gledališko dejavnost, natančneje za področje lutkarstva?

J. P.: Pripravo in organizacijo lutkovnih srečanj, pri čemer je za izvedbo območnih in regijskih srečanj ključna mreža območnih izpostav JSKD. Producent je tudi tisti, ki izbere dveletnega državnega selektorja – z dveletnim mandatom se ohranja tako kontinuiteta kot svežina selekcije –, načrtuje pa tudi izvedbo državnih izobraževanj na lutkovnem in gledališkem področju. Ob teh ključnih nalogah poteka še cela vrsta beleženja in spremljanja dejavnosti in prilagajanje strategij položaju na terenu.

Nam lahko postrežete z nekaj statističnimi podatki o delovanju lutkarske dejavnosti v Sloveniji?

J. P.: Moj predhodnik Matjaž Šmalc je uvedel nekaj novosti, ki omogočajo učinkovitejše spremljanje dejavnosti na področju gledališča in lutk. Sistem e-prijav, ki se je dodobra uveljavil med uporabniki, nam omogoča spremljanje različnih kazalcev, med drugim število prijavljenih skupin znotraj regije in tudi v posameznih izpostavah. Za obdobje zadnjih desetih let imamo zato na voljo statistiko uvrstitev na regijska in državna srečanja. Lani smo iz cele Slovenije prejeli 77 prijav (številka se zadnja leta giblje okrog 80); na regijskih srečanjih so si državni selektorji – lanskoletni je bil Anže Virant – ogledali že 44 predstav, na državno srečanje se je uvrstilo 9 skupin, ena pa je bila uvrščena na Festival Vizije. Vse predstave so bile, kot narekuje večletni trend, namenjene šolskim in predšolskim otrokom. Izjema je bila mladinska predstava VODA, uprizorjena na Vizijah in namenjena srednješolskemu občinstvu, čeprav bi z lahkoto nagovorila tako starejše kot najmlajše.

… in naše bralce s fotografijo predstave Voda v izvedbi lutkovne skupine Koruzno zrno na Festivalu Vizije v Novi Gorici l. 2019. Foto: Matej Maček

 

J. P.: Najplodovitejša je izredno kakovostna koordinacija Ptuj, ki se je s predstavami že trikrat uvrstila na državno srečanje: dvakrat na Srečanje lutkovnih skupin in enkrat na Festival Vizije. Tudi zaradi omenjene statistike in dosežkov se nam zdi smiselno, da Srečanje lutkovnih skupin s Srečanjem otroških gledaliških skupin Slovenije vred l. 2021 preselimo na Ptuj.

Kaj nam prinaša prihodnost? Česa bi se dotaknili s čarobno paličico?

M. G.: Prihodnost v širšem slovenskem prostoru zagotovo prinaša kakovostnejše lutkovne predstave. Poskrbeti moramo samo še, da se trend upadanja lutkovnih skupin ne bo nadaljeval. S čarobno palico bi se dotaknil src ljudi po vsem svetu, da bi skupaj ustvarili nov, pravičnejši družbeni red.

J. P.: Nekaj malega o bližnji prihodnosti sem že povedal (ustanovitev Hišine lutkovne akademije, lutkovni priročniki, …). Nedvomno si želimo enakomernega razvoja ljubiteljske lutkovne in gledališke dejavnosti po celotni Sloveniji in tudi pri Slovencih v sosednjih državah. Spodbujali bomo razvoj študentskih/mladinskih skupin in si prizadevali za nastanek lutkovnih produkcij za odrasle. Tudi če bi vedel, kaj nam prinaša prihodnost, o njej ne bi govoril, čarobne paličice pa mi po mojem nihče ne privošči, ker … (Nadaljevanje prepuščam vaši domišljiji).

Vi pa se prepustite skupini Hiša otrok in umetnosti, ki se je z Medvedkom Pujem l. 2005 predstavila na Srečanju lutkovnih skupin Slovenije v Kranju. Foto: Janez Eržen

 

Obstajajo tudi lutkovne predstave za odrasle. So dvorane polne? Kaj z njimi pridobijo odrasli?

M. G.: Lutkovne predstave za odrasle so pri nas omejene na butične uprizoritve. Produkcije izven matičnih lutkovnih gledališč in večjih urbanih središč takorekoč ni. Lutke se zaradi svoje arhetipske narave in metaforične ter simbolne izraznosti močno – in bolj kot v klasičnem gledališču – zasidrajo v gledalčevi podzavesti. Ker sežejo globoko, dosežejo še večji katarzičen učinek.

J. P.: Odgovor je seveda pritrdilen. Predstave za odrasle obstajajo, a so v Sloveniji tako redke, da je dvom o njihovem obstoju povsem na mestu; tudi profesionalna lutkovna gledališča s težavo privabijo odraslo občinstvo. Ker pa obstajajo v tujini izredno odmevni in pomembni, zgolj odraslim namenjeni lutkovni festivali, se ne moremo zadovoljiti z odgovorom, da je Slovenija za tovrstne predstave premajhna, in težave s poenostavljanjem na hitro odpraviti. Nedvomno drži, da odrasli dojemamo lutke drugače kot otroci – z medklicem, da so lutkovne predstave za otroke dobro obiskane tako v profesionalnih gledališčih kot med ljubitelji, pri čemer je na naših srečanjih ključno sodelovanje območnih izpostav s šolami in vrtci –, vendar lutke, ki se gibljejo med živim in neživim svetom, začarajo tudi odrasle, ki si dovolijo prisostvovati in uživati ob ogledu predstave.

Le kaj bi na to rekla Veronika in Friderik, ki ju je Škratovo lutkovno gledališče l. 2019 oživilo v Dolenjskih Toplicah na Srečanju lutkovnih skupin Slovenije? Foto: Matej Maček

 

O čem bi še radi spregovorili, pa do zdaj niste imeli priložnosti?

M. G.: Prvič bom javno priznal, da že dlje časa iščem čarobno paličico.

J. P.: K sreči še vedno verjamem (upam, da ne preveč naivno) v svobodo govora in si še upam izkoristiti priložnost (možnost), da spregovorim, ko me kaj žuli. Globoko pa cenim tudi pomenljivo tišino, še posebej, če je umeščena v pravi – pa naj si bo to gledališki ali »resnični« življenjski – kontekst.

 

 

Po besedah mag. Marka Repnika znajo na JSKD-ju v resničnem življenjskem kontekstu nemogoče spremeniti v mogoče.

Piše: Breda Slavinec   Vedno znova je vznemirljivo opazovati prihod otrok na lutkovno predstavo. Že pri vhodu se drenjajo, tu in tam pa polni pričakovanj in z iskricami v očeh vprašajo: »Kaj lutke bodo?« Nič čudnega torej, da je najpogostejša definicija lutkarstva čarobnost. Otrok razume lutko kot sredstvo za uresničitev cilja, ki je lahko učenje pesmice, pripovedovanje pravljice, iskanje prijatelja, odkrivanje sveta ali spoznavanje novih stvari. Kakšno novo stvar nam bosta zagotovo razkrila tudi Matevž Gregorič, dolgoletni republiški selektor za lutkovno dejavnost, in Jan Pirnat, producent za gledališko dejavnost pri Javnem skladu Republike Slovenije za kulturne dejavnosti.   [caption id="attachment_3544"…

Pregled ocene

Ocena uporabnikov: Bodite prvi !

Objavite komentar