REFLEKTOR TEATER IZ BEOGRADA: ZGODBA O NAJPLEMENITEJŠEM JOKU NA SVETU

Piše: Nani Poljanec

 

Že od leta 2002 zvesto zahajam v Beograd, ki sem ga do danes obiskal devetindevetdesetkrat. Tam se družim s številnimi prijatelji, obiskujem različne kulturne prireditve, muzeje, v zadnjih letih pa tudi gledališke predstave – največkrat v izvedbi izjemnega Reflektor teatra.

 

»V Reflektor teatru od ustanovitve do danes niso prejeli niti dinarja državne finančne podpore ali sredstev iz kulturnega proračuna. Živijo od prodaje vstopnic in si tu in tam prislužijo kakšno donacijo uspešnega podjetja, kar nedvomno priča o vloženem trudu, odrekanju in ljubezni do dela ter občinstva. Kapo dol!« pravi Nani Poljanec, ki ga je fotografiral Sandi Juračič.

 

 

Reflektor teatar

Štetje Reflektor teatra se je začelo pred šestnajstimi leti v Beogradu, natančneje v tamkajšnji neodvisni mladinski organizaciji Centar E8. Poslanstvo centra je izobraževanje mladostnikov o pomenu zdravega življenja, družbene enakopravnosti, družbenega angažmaja in preprečevanja vsakršne oblike nasilja. Ena najpomembnejših dejavnosti in ciljev pa je tudi razvoj družbenoangažiranega alternativnega mladinskega gledališča, s katerim želijo kulturo in umetnost približati mladim. Zaradi širokega spektra dejavnosti se je pred nekaj leti gledališka sekcija odcepila in začela samostojno pot pod imenom Reflektor teatar z zgovornim sloganom Svetlimo u mraku (Svetimo v mraku).

Reflektor teatar ima v svojem ansamblu štiriintrideset izjemnih mladih igralk in igralcev, družbo pa jim dela še osem zagnanih mladih prostovoljk različnih poklicnih profilov, ki svoje delo opravljajo izredno profesionalno. V nekaj letih so uprizorili sedem izjemnih predstav, ki si jih je ogledalo preko 100.000 gledalk in gledalcev in so imele do danes skupno 272 uprizoritev; nastopali so že v petnajstih državah in v več kot v petdesetih srbskih mestih, na prostoru nekdanje Jugoslavije in Evropi, med drugim v Švici, Nemčiji, Sloveniji, Ukrajini in Avstriji. Zelo zgovoren pa je tudi podatek, da od ustanovitve do danes niso prejeli niti dinarja državne finančne podpore ali sredstev iz kulturnega proračuna. Živijo od prodaje vstopnic in si tu in tam prislužijo kakšno donacijo uspešnega podjetja, kar nedvomno priča o vloženem trudu, odrekanju in ljubezni do dela ter občinstva. Kapo dol!

 

Mentorstvo je preraslo v prijateljstvo

Minja Bogavac in Vojkan Arsić – prijatelja, vrhunska mentorja, režiserja, scenarista in še bi lahko naštevali – sta mlade igralce spodbudila, naj raziskujejo sebe in okolico, preučujejo meje svojih zmožnosti in se z njuno pomočjo formirajo in napredujejo kot igralci, ki bodo znali osvojiti občinstvo. Med mentorjema in igralci se je kmalu spletla tesna profesionalna in prijateljska vez.

 

 

 

Minja Bogavac; foto: arhiv KunstHaus produkcije in Reflektor teatra

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Vojkan Arsić; foto: arhiv KunstHaus produkcije in Reflektor teatra

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ena njihovih prvih predstav se imenuje Muškarčine (Pravi moški), ki tematizira mladostniško problematiko z vsemi travmami in stereotipi vred. Od desetčlanske ekipe je ostalo sedem »muškarčin«: Uroš Novović, Đorđe Živadinović Grgur, Alek Surtov, Nikola Pavlović, Rastko Vujisić, Jovan Zdravković in Marko Panajotović. Začelo se je s svojevrstno desetdnevno samoizolacijo, ko so zaprti v isti hiši vadili, se spoznavali, meditirali in na koncu ustvarili odlično predstavo, ki naj bi jo igrali eno sezono. Toda predstava, zaradi katere so postali nerazdružljivi prijatelji, traja že sedmo sezono in je doživela kakšnih 150 ponovitev. V tem času je večina igralcev zaključila akademijo in se izoblikovala ne le v odlične igralce, temveč tudi čudovite ljudi s čisto posebno odrsko sinergijo.

 

Predstave Reflektor teatra so drugačne

Čeprav sta dramaturga največkrat – bodisi v tandemu bodisi posamično – Minja Bogavac in Vojkan Arsić, so v njihovem repertoarju tudi druga gledališka besedila z večno aktualno družbenopolitično tematiko. Taka je npr. več kot 130 let stara klasika Branislava Nušića Sumnjivo lice (Sumljiva oseba), ki je njihova že 195 profesionalna produkcija. Pod priredbo in režijo se je podpisal Vojkan, dramaturško delo pa je opravila Minja. V priredbi RT se zrcali – že desetletja aktualna –  srbska politika, ki je spodbudila Vojkanov režijski moto: »Ne smejte se. Sploh ni smešno. To, čemur se ponavadi smejimo v predstavi Sumnjivo lice, sploh ni zabavno – Nušić govori o nečem veliko bolj resnem.«

V predstavi Crvena – samoubistvo nacije (Rdeča – samomor naroda), ki sta jo prav tako podpisala Vojkan in Minja, spoznavamo demografsko sliko Srbije in problematiko umirajoče nacije ter psihično, fizično in spolno nasilje nad ženskami. Predstava, v kateri igrajo moški tudi ženske vloge, zareže v dušo in srce in je aktualna povsod po svetu.

Predstavo Žudnja (Koprnenje), nastalo po dramski predlogi Sarah Kane, je priredil in režiral Vojkan Arsić, umetniška vodja je bila Minja Bogavac, svoj avtorski lonček pa so pristavili tudi igralci Đorđe Živadinović Grgur, Jovan Zdravković, Marko Panajotović in Uroš Novović. To je ena najbolj pretresljivih predstav Reflektor teatra, ki govori o občečloveških tegobah in tegobah današnjega časa: depresiji, neuslišani ljubezni, odvisnosti in soočanju z bolečino.

Predstava Žudnja v Kulturnem domu Šmarje pri Jelšah, ki se je med gostovanjem aprila 2017 predstavila še v ljubljanskem Mini teatru. Foto: arhiv KH produkcije in RT

 

Predstavo Smrt fašizmu: o Ribarima i Slobodi je priredila njena režiserka in dramaturginja Minja Bogavac. Ukvarja se z zgodovino mladih herojev, ki so danes načrtno izbrisani iz kolektivnega spomina; predoči nam usodo leta 1943 padlih bratov: mladega revolucionarja Iva Lole Ribarja ter slikarja Jurice. Seznani nas tudi s pismom, ki ga Ivo Lola Ribar piše kasneje likvidirani zaročenki Slobodi Trajković, s pismom, v katerem očeta tolaži po bratovi smrti, predvsem pa nas spodbudi k razmisleku o današnjih herojih in njihovem pomenu. Bi se bili tudi danes pripravljeni odpovedati vsemu in se podati v boj za dosego vzvišenih idealov? Odgovora ni, je pa ganjenost s solzami na obrazu ali, kot je v enem izmed svojih tvitov zapisala Minja: »Gledališki jok je najplemenitejši jok na svetu«.

Premiera predstave Smrt fašizmu: o Ribarima i Slobodi v Beogradu maja 2018. Igralska ekipa: Đorđe Živadinović Grgur, Nina Nešković, Strahinja Blažić (desno spredaj), zakrita Sunčica Milanović in Nikola Živanović (desno zadaj). Foto: arhiv KH produkcije in RT

 

To je samo del repertoarja gledališča, ki je preobsežen za en sam članek; rečem lahko samo, da je njegova celotna ekipa – od režiserjev, igralk in igralcev do P. R.-ja – z vsemi izvedenimi projekti vzor ustvarjalcem in svetla luč za vedno številnejše obiskovalce in strokovno javnost, ki o njih veliko govori in piše.

In nič čudnega: po predstavi Smrt fašizmu: o Ribarima i Slobodi oktobra 2018 v Rogaški Slatini so igralci s častno gostjo dr. Marjetko Kidrič v Anini galeriji zarezali v slastno torto. Foto: arhiv KH produkcije in RT

 

Začetek sodelovanja med Reflektor teatrom in Kunsthaus družino

Sad moje ustvarjalnosti so med drugim tri zbirke Ljudskega muzeja Rogaška Slatina, v katerem je tudi Filografska zbirka – zbirka podpisov znanih osebnosti. Pred nekaj leti sem na spletu našel predstavitveni video serije Za kralja in očetnjavo, kjer je vlogo mladoletnega kralja Petra II. Karađorđevića izjemno odigral že omenjeni Đorđe Živadinović Grgur. Odločil sem se, da ob naslednjem obisku Beograda z njim stopim v stik in ga zaprosim, da mi za zbirko podpiše nekaj fotografij. Februarja 2015 me je Đorđe po kratkem druženju povabil k ogledu ene izmed njihovih predstav … in tako se je začelo veliko prijateljstvo med Reflektor teatrom in KunstHaus družino (to so člani tajnega gibanja KunstHaus v Rogaški Slatini, op. ur.).

»Đorđe je glavni ‘krivec’, da se je začelo veliko prijateljstvo med Reflektor teatrom in KunstHaus družino«, pravi Nani, ki je Đorđa spoznal 26. februarja 2015 v Beogradu, čemur pritrjuje tudi fotografija. Foto: arhiv KH produkcije in RT

 

Kot prvo sem si ogledal predstavo Crvena – samoubistvo nacije, sledile so predstave Gamma Cas, Muškarčine, Žudnja …, do danes pa sem videl že okrog trideset predstav, po večini v produkciji Reflektor teatra in nekaterih drugih alternativnih gledališč. Ne samo to, v zadnjih petih letih sem v Rogaški Slatini, Šmarju pri Jelšah, Celju, Ljubljani, Komnu in Tomaju organiziral dvanajst gostovanj srbskih gledališč: predstavili so se igralci Reflektor teatra in nekaterih drugih gledaliških skupin, trije igralci pa z monodramami. V tem času so se stkale prijateljske vezi med več kot 150 ljudmi podobnih nazorov, kar si štejem v veliko čast in spodbudo za naprej.

 

Začelo se je z Muškarčinami

Najprej sem se, v sodelovanju z Mladinskim Svetom Rogaška Slatina in KunstHaus produkcijo, odločil za Muškarčine: predstavo, ki je po mojem mnenju poučna, zanimiva in predvsem dovolj univerzalna, da bo zbudila zanimanje slovenskega občinstva. Gostovanje je trajalo od 30. septembra do 4. oktobra 2016 in kot vedno sem si tudi tokrat prizadeval za lep sprejem perspektivnih mladih umetnikov. Gostje so se seznanili s skritimi in najočitnejšimi biseri naše dežele. Vse dosedanje gostujoče ekipe smo popeljali na najrazličnejše kmečke turizme, v vinske kleti, steklarno, na sedež Afrodite, v Muzej Anin dvor in celo v Ljubljano ter na Bled. Prvo gostovanje Reflektor teatra je bilo tako za gostujoče kot gostitelje eno najlepših doživetij.

… k čemur je pripomoglo tudi naključno srečanje s predsednikom Borutom Pahorjem, s katerim se je ekipa Muškarčin oktobra 2016 fotografirala na stopnicah blejskega otoka. Foto: arhiv KH produkcije in RT

 

Ko so se igralci dan po odigrani predstavi odpravili proti Beogradu, so pod vtisom nepozabnih petdnevnih doživetij tekle solze sreče, pod vtisom slovesa pa solze žalosti. Tako je bilo lepo, da smo v Šmarju pri Jelšah in Ljubljani že naslednje leto organizirali gostovanje predstave Žudnja, leta 2018 pa predstavo Smrt fašizmu: o Ribarima i Slobodi. Rodila so se nova prijateljstva in nove ideje, ki so k nam pripeljale še Život moj – predstavo diplomantov izjemnega profesorja igre dr. Aleksandra Đinđića – in monodrame Rastka Vujisića, Lazarja Nikolića in Predraga Vasića, ki so v slovenski KunstHaus produkciji doživele skupno dvanajst ponovitev. Pa to sploh še ni konec …

In tak je bil začetek: predstava Muškarčine v Kulturnem centru Rogaška Slatina oktobra 2016. Foto: arhiv KH produkcije in RT

 

 

Ni pravega članka brez zaključnega intervjuja: Spoznajte Marka Panajotovića, direktorja Reflektor Teatra

Izjemen igralec Marko Panajotović, ki je začel svojo kariero v predstavi Muškarčine in je vseskozi aktiven na več področjih, je eden redkih, ki ni končal igralske akademije, temveč zaključuje študij medicine. V dobrih sedmih letih se je temeljito seznanil z repertoarjem in programsko vizijo Reflektor teatra, se v začetku leta – v času izrednih razmer – prijavil na razpis direktorja in bil izbran kljub številnim protikandidatom. Odločil sem se, da mu ob članku zastavim še nekaj vprašanj in se oborožim z najnovejšimi informacijami o njihovem delovanju v času karantene in njihovih nadaljnjih načrtih.

Marko Panajotović – direktor in igralec Reflektor teatra. Foto: arhiv KH produkcije in RT

 

V času dvomesečne karantene ste bili zelo aktivni; kaj vse ste počeli in kakšen je bil odziv gledalcev?

MP: Čas izolacije nam je predočil pomen umetnosti in kulture in nas soočil z vprašanjem bodočnosti gledališča in njegove morebitne digitalizacije. Gledališki prostor je zaživel zunaj običajnih meja, zato smo si prizadevali, da jih maksimalno raziščemo. Svoj umetniški in družbeni angažma smo v tem času izkazali s kreacijo številnih virtualnih vsebin, med katerimi so bili tudi neposredni prenosi naslednjih spletnih oddaj:

Veče pod reflektorom (Večer v soju žarometov) – na sporedu vsak delovnik ob 21.00 na Instagram profilu Reflektor teatra; v njej igralke in igralci v pogovoru z družbenoangažiranimi sogovorniki predstavljajo naše gledališče.

Gde su? Šta rade? (Kje so? Kaj počnejo?) – na sporedu je bila vsako sredo ob 17.00 na na YouTube kanalu RT; naša gledališka ekipa je o tematiki naših predstav spregovorila v luči trenutnega položaja in izolacije.

Urednik u krizi (Uredniška kriza) je bila online serija, v kateri smo spremljali delo redakcije Forma TV v izolaciji. Gre za kratke prispevke v obliki družbenokritičnih komentarjev trenutnega položaja iz medijskega zornega kota. Pripravljala jo je ekipa naše najnovejše predstave Urednik, ki smo jo premierno izvedli nekaj dni pred uvedbo izolacije.

 

Kakšna je prihodnost angažiranega gledališča?

M.P.: Sodobna kultura je žrtev nerazumevanja, nezaupanja in je zaradi nerednih in naključnih finančnih prilivov porinjena na obrobje. Že nekaj let si prizadevamo za izboljšanje beograjske in nasploh srbske kulturno-umetniške scene, in mislim, da je naše gledališče na pravi poti. Naša goreča prizadevanja za spremembe so še dodatna motivacija za napredek in stabilizacijo gledališke scene.

Tako so se aprila 2017, v času gostovanja s predstavo Žudnja, igralci (od leve proti desni) Đorđe, Jovan, Marko in Uroš »angažirali« pri malici v KunstHausu. Foto: arhiv KH produkcije in RT

 

Marca si nastopil funkcijo direktorja Reflektor teatra. Kakšne zadolžitve te čakajo v prihodnosti?

M.P.: Reflektor teatar bo s kontinuiranim mesečnim repertoarjem ponujal odgovore na dileme občinstva in si prizadeval za napredek in razvoj dramske umetnosti ter drugih načinov umetniškega izražanja. Gledališka produkcija bo v naslednjem obdobju poleg že obstoječega repertoarja bogatejša še za predstave iz celotne Srbije in širše regije, ki se jim bodo pridružile tudi druge multimedijske vsebine. Premierno bomo uprizorili nove projekte in nadaljevali z uprizarjanjem lastnih in gostujočih produkcij.

Kaj pa je glavni cilj oz. poslanstvo Reflektor teatra?

M.P.: Osveščati in nuditi umetniško doživetje, ki človeka bodisi opozori na obstoječ manko bodisi ga napolni z novimi občutji in spoznanji. Prizadevamo si razvijati različne veščine s pomočjo različnih sprostitvenih metod, avtogenega treninga in ozaveščanja halo učinka, s kolektivnim ustvarjalnim procesom, z vzpostavljanjem dialoga in pretresanjem različnih družbenopolitičnih tematik.

Ena naših zadnjih skupnih akcij v času karantene je bila predstavitev Zaljubljenke, nove pesniške zbirke Sare Špelec, ko ste igralci predstave Muškarčine v živo prebirali njene pesmi. Povej nam, kako ste igralci doživljali te pesmi in kakšnega pomena je za vas naše mednarodno sodelovanje?

M.P.: KunstHaus Produkcija in Reflektor teatar nadaljujeta z odličnim sodelovanjem. Eno takih sodelovanj smo v novi postavi Reflektor teatra izvedli 28. aprila, ko smo virtualno premierno predstavili pesniško zbirko Sare Špelec Zaljubljenka, kar mi veliko pomeni. Vsi igralci predstave Muškarčine smo ob branju pesmi takoj začutili, da je Sara neverjetna umetnica. Med izborom pesmi smo ugotovili, da je vsak izmed nas našel pesem, s katero se lahko poistoveti, kar nedvomno govori o raznoterosti njene poetike.

In za konec: kakšni so vaši vtisi z gostovanj po Sloveniji, kjer ste se uprizorili Muškarčine, Žudnjo ter Smrt fašizmu: o Ribarima i Slobodi?

M.P.: Eno najpomembnejših mest naših dosedanjih in nedvomno tudi prihodnjih gostovanj je Rogaška Slatina – mesto neokrnjene narave in predvsem izredno gostoljubnih, srčnih ljudi. Takšnega gostoljubja smo redkokje deležni.

Vsi gostujoči umetniki Reflektor teatra so vedno nameščeni v KunstHausu, več kot nas je, bolj je lušno. Utrinek iz KunstHaus kuhinje pred kosilom, ko se je pisal oktober 2016. Foto: arhiv KH produkcije in RT

 

Slastnemu kosilu pa sledi še ogled znamenitosti Rogaške Slatine, na preži za katerimi je tudi ekipa Muškarčin na fotografiji. Foto: arhiv KH produkcije in RT

 

Srečanja in pogovori z različnimi umetniki in ustvarjalci so izredno pomembna za našo umetniško rast. Ustvarjalci s področja nekdanje Jugoslavije imamo sorodne poglede na umetnost in njeno poslanstvo. Izmenjava izkušenj, spoznavanje slovenskih gledaliških ustvarjalcev in sklepanje najrazličnejših prijateljskih vezi nas plemeniti tako po človeški kot umetniški plati.

 

 

Plemeniti pa nas tudi Teden ljubiteljske kulture.

 

 

 

 

Piše: Nani Poljanec   Že od leta 2002 zvesto zahajam v Beograd, ki sem ga do danes obiskal devetindevetdesetkrat. Tam se družim s številnimi prijatelji, obiskujem različne kulturne prireditve, muzeje, v zadnjih letih pa tudi gledališke predstave – največkrat v izvedbi izjemnega Reflektor teatra.   »V Reflektor teatru od ustanovitve do danes niso prejeli niti dinarja državne finančne podpore ali sredstev iz kulturnega proračuna. Živijo od prodaje vstopnic in si tu in tam prislužijo kakšno donacijo uspešnega podjetja, kar nedvomno priča o vloženem trudu, odrekanju in ljubezni do dela ter občinstva. Kapo dol!« pravi Nani Poljanec,…

Pregled ocene

Ocena uporabnikov: 3.75 ( 2 ocen)

Objavite komentar