SVET KOT MANIFESTACIJA NAŠE NOROSTI ALI ŽALOVANJE ZA IZGUBLJENO SVOBODO

Piše: Žiga Čamernik – humanist, umetnik in prostovoljec Slovenskega društva hospic

 

Predstavljajmo si, kako bi živeli s prirojeno zmožnostjo uresničitve vseh naših želja in strahov. Vabim vas, da si v spomin prikličete, kako smo živeli tik pred korono, in si iskreno odgovorite, kolikokrat ste v zadnjem letu pomislili, da »tako ne gre več naprej« in se zato – iz takšnih in drugačnih razlogov – »nekaj mora spremeniti«. Sprašujem se, če obstaja kdo, ki ga v tem času slednje spoznanje ne bi vsaj spreletelo. Potem pa nas je doletela. Sprememba, namreč.

 

»Očitno potrebujemo čas, ki je zelo podoben procesu žalovanja.« Foto: osebni arhiv

 

Koronavirus je torej nekaj, kar se je moralo zgoditi, sicer ljudem ne bi preostalo drugega, kakor da si ga »izmislijo«. Priznam, tudi meni je težko na glas izreči, da smo ga pravzaprav potrebovali za nekakšno kolektivno streznitev, pred katero se je zdelo življenje ravno prav lagodno, da ni terjalo nobenih bistvenih sprememb. Se je pa vnovič potrdilo, da ni prav nič samoumevno. Enako je bilo že veliko pred virusom in bo tako ostalo za vse večne čase. Toda ena izmed človeških hib je tudi nizka stopnja zavedanja. Razen, če ne gre drugače.

Na to vprašanje pa si ta trenutek (še) ne moremo odgovoriti. Izid je namreč odvisen od tega, kako bomo soustvarjali prihodnost, ki korenini v sedanjosti in našem odnosu do sveta. Najprej individualnem, ki ga imamo priložnost temeljito preizprašati prav v teh dneh, ko nam je čas veliko bolj naklonjen kot prej, v kasnejši fazi pa tudi kolektivnem, ki ga bomo (iz)oblikovali kot skupnost. Velika verjetnost je, da bomo še nekaj časa so-bivali v duhu nekakšne poražene vojske, ki kar ne more verjeti in sprejeti vsega, kar se je zgodilo, zato obstoječe okoliščine doživlja predvsem kot poraz. Tudi prav. Očitno potrebujemo čas, ki je zelo podoben procesu žalovanja.

Le da tokrat – poleg žalovanja za umirajočimi, izgubo službe, ločitve in podobnih pretresov – kolektivno objokujemo tudi izgubljeno svobodo, pa čeprav je bila bolj ali manj navidezna. Zakaj takšna teza? Vrnimo se na začetek prispevka in pomislimo, kolikokrat smo se v obstoječi družbi z za marsikoga krivičnimi razmerami počutili tako »ujeti«, da bi najraje na ves glas zakričali, vendar tega, predvsem zaradi predpisanih družbenih norm, nismo mogli/smeli/želeli …? Velikokrat smo na tipkovnici življenja potihem želeli pritisniti neobstoječo tipko »izbriši«, z željo, da začnemo znova. Z igranjem igre, ki ji pravimo življenje, namreč. Vmes se je nabralo tudi lepo število osebnih travm, strahov, spodrsljajev in domnevnih usodnih napak, zato bi radi na vse našteto pozabili, jih izbrisali ali enostavno zanikali. O tem smo vsaj tu in tam fantazirali, kajne? No, če do zdaj nismo uvideli ali si priznali vsaj simbolične »možnosti novega začetka«, so se je danes oprijeli tudi najbolj nejeverni. Velja tako na ravni posameznika kot na ravni družbene kolektivne zavesti. Ki ni stvar celotnega sveta, temveč naše perspektive in se – skrita pred očmi v »medušesnem predelu« – imenuje človeška zavest.

»Bistvena novost pa je, da zdajšnje žalovanje – v običajnih okoliščinah močno individualizirano in predvsem intimno – doživljamo kolektivno.« Foto: osebni arhiv

 

Žalovanje (za umirajočim) ima več faz, med katerimi so najpogostejše: šok, zanikanje, jeza, pogajanje (želja po vrnitvi v prejšnje stanje), depresija, soočanje z žalostjo in končno sprejemanje. Če si naštete faze nekoliko pobliže ogledamo, hitro uvidimo, da smo v trenutnih razmerah »oblikovanja novega sveta« in poskusa neke nove orientacije vse našteto razmeroma intenzivno doživljali (in še vedno doživljamo). Bistvena novost pa je, da zdajšnje žalovanje – v običajnih okoliščinah močno individualizirano in predvsem intimno – doživljamo kolektivno; takšna izkušnja lahko torej tudi zbližuje in ne samo razdvaja, kot se nekateri trudijo prikazati.

Omenjene faze imajo lahko tudi drugačen vrstni red in trajajo različno dolgo. Nekateri avtorji priznavajo zgolj štiri faze: fazo šoka, reakcije, predelovanja in orientacije oziroma novega začetka. Če nekoliko špekuliramo, lahko rečemo, da se ta trenutek večina nahaja nekje med fazo reakcije in fazo predelovanja, kar lahko še lep čas traja. Med tema fazama je najpomembnejša ohranitev mirne krvi, prisebnosti in prisotnosti – s pomočjo naše zavesti, ki je resnici na ljubo naš najzvestejši sopotnik. V redkih trenutkih neposrednega in predvsem ne-virtualnega soočanja z družbo oziroma posamezniki pa je izjemnega pomena vsakdanje izkazovanje človeškosti, ki temelji na uvidevnosti in tudi bodrenju, če ocenimo, da je na mestu in zaželeno, kot denimo zgovoren pogled, bežen nasmeh, topla beseda in vse drobne pozornosti, ki smo jih v večni naglici puščali vnemar.

»Še vedno se nismo naučili ‘življenja v trenutku’, ki je predmet številnih razglabljanj in edina prava realnost.« Foto: osebni arhiv

 

No, smo pa malo upočasnili tempo, kar je zelo dobro. V večni bitki s časom smo ljudje takorekoč popolnoma pozabili živeti, saj je večino skrbelo zgolj, kako bodo preživeli in – kot kontrapunkt slednjemu – uživali. V vsesplošni naglici smo vztrajno »bežali pred realnostjo« – tudi s pomočjo alkohola, drog, seksa, adrenalinskih športov itd., kar je v našem shizofrenem svetu za marsikoga silno dobrodošla popestritev. Zato, ker se (še vedno) nismo naučili »življenja v trenutku«, ki je predmet številnih razglabljanj in edina prava realnost.

V tej fazi moramo zato paziti predvsem, da se ne vdajamo vsakodnevnim sanjarijam z zanikanjem preteklosti in neselektivnim hlastanjem po življenju pred karanteno. Če smo zmožni premisleka in nove perspektive, s slednjim pravzaprav ni čisto nič narobe.

Pri vrednotenju življenja nam ne more pomagati noben režim, starši, otroci ali osebe, ki jih občudujemo. Niti naši ljubljenčki, gmotno stanje, hobiji ali ljubimci. Niti naše male razvade in odvisnosti. Njegovo vrednost določamo izključno sami: z mislimi, besedami in dejanji. Vse, na kar imamo »daljnosežen vpliv«, če si sprememb zares dovolj močno in iskreno želimo. Ne smemo pozabiti, da smo večni, nikoli odrasli uporniški otroci z nekaj čudovitimi danostmi.

Naj se torej v zgodovino ne zapišemo zgolj kot generacija večnih – predvsem pa nikoli izkoriščenih – potencialov.

 

O izkoriščenih in neizkoriščenih umetniških potencialih pa se je razpisala Mojca Senegačnik.

 

Piše: Žiga Čamernik – humanist, umetnik in prostovoljec Slovenskega društva hospic   Predstavljajmo si, kako bi živeli s prirojeno zmožnostjo uresničitve vseh naših želja in strahov. Vabim vas, da si v spomin prikličete, kako smo živeli tik pred korono, in si iskreno odgovorite, kolikokrat ste v zadnjem letu pomislili, da »tako ne gre več naprej« in se zato – iz takšnih in drugačnih razlogov – »nekaj mora spremeniti«. Sprašujem se, če obstaja kdo, ki ga v tem času slednje spoznanje ne bi vsaj spreletelo. Potem pa nas je doletela. Sprememba, namreč.   »Očitno potrebujemo čas, ki…

Pregled ocene

Ocena uporabnikov: 3.95 ( 4 ocen)

Objavite komentar