NAREDITI MORAMO VSE, DA KULTURA PREŽIVI PANDEMIJO

Piše: Inga Remeta

 

Svetovna pandemija koronavirusa je med prvimi udarila po kulturnem sektorju, ki izvaja številne javne prireditve. Bili smo tisti, ki smo morali že pred razglasitvijo epidemije v državi zapirati vrata naših ustanov in odpovedovati koncerte, gledališke predstave, festivale, mednarodna srečanja in ostale aktivnosti. Zelo verjetno je, da bomo tudi med zadnjimi, pri katerih se bodo stvari vrnile v utečene tirnice. Ker gre za sektor, ki je finančno že tako močno podhranjen, je nujno, da se že zdaj ukvarjamo s težavami, ki bodo nastopile v času krize po pandemiji, ter poskrbimo, da kultura ne bo umrla, temveč živela tudi po njej.

 

»Neodvisna kultura je v obdobje pandemije navkljub velikemu ustvarjalnemu zanosu in kvaliteti vstopila močno podhranjena in v slabem izhodiščnem položaju,« pravi Inga Remeta – predsednica Društva Asociacija in Društva Gledališča Glej. Foto: Kaaita

 

 

Položaj nevladnih organizacij pred korono

Nevladne organizacije v Sloveniji združujejo več sto tisoč posameznic in posameznikov – tako tistih, ki se s kulturo ukvarjajo kot z ljubiteljsko dejavnostjo, kot tistih, ki od nje živijo poklicno –, in seveda vse organizacije, ki združujejo oboje. Društvo Asociacija je krovna vsebinska mreža in zagovorniška organizacija, ki zasleduje interese samozaposlenih ustvarjalk in ustvarjalcev ter poklicnih nevladnih organizacij v kulturi.

Razmere tega sektorja so bile že pred krizo izjemno prekarne: tretjina samozaposlenih je živela pod pragom revščine in torej ni dosegala mesečnih dohodkov v višini minimalne plače, prihodki večine ostalih pa so bili podpovprečni glede na ostale panoge in primerljive izobrazbene strukture. Nevladne organizacije, ki kot producenti delujejo na polju umetnosti in kulture, so le redko v poziciji, ko lahko zaposlujejo (kogarkoli, kaj šele večje število posameznic in posameznikov), prav tako v Sloveniji ni na voljo veliko strokovnih in rednih izobraževanj za izpopolnjevanje podpornih poklicev v kulturi. V zadnjih letih je bilo nekaj svetlih izjem, denimo razpis JSKD za izobraževanje in zaposlovanje znotraj nevladnih organizacij pa razpis za profesionalizacijo nevladnega sektorja s strani Ministrstva za javno upravo. A če želimo povečati zaposlovalsko moč nevladnih organizacij, morajo te spodbude nemoteno potekati še kar nekaj let, preden bodo začele kazati množično trajnostne rezultate, predvsem pa moramo iznajti tudi druge oblike targetirane podpore.

Raziskava Asociacije o prostorskih pogojih kaže, da večina nevladnikov deluje v neprimernih, premajhnih in predragih prostorih, ki jih tudi pogosto izgubljajo, saj so pogodbe za določen čas pogosto prekarne narave in podvržene različnim interesom. Velika težava so skladišča, ki jih ni, ali pa so jih nevladniki prisiljeni po tržnih cenah najemati za vsote, ki jih enostavno ne morejo dolgoročno plačevati. Še vedno se kaže pomanjkanje primernih vadbeno-uprizoritvenih prostorov za sodobni ples pa pomanjkanje rezidenčnih prostorov (JSKD je ena od svetlih izjem, ki s svojimi rezidencami podpira celotni sektor). Prav tako država zares ne podpira mednarodnih koprodukcij in gostovanj, ki so zato večinoma prepuščena naključjem in občasnim možnostim preboja.

Nadalje so težava finančne spodbude, saj so nevladniki odvisni od vsakokratnih razpisov, kar otežuje dolgoročno stabilnost in načrtovanje. Razpisni pogoji nimajo pravih vatlov in enako obravnavajo tako največje kot tiste nevladne organizacije, ki svojo pot šele začenjajo. Posledično ne ene ne druge ne dobivajo oblike strukturne podpore, ki bi jo potrebovale za svoj napredek, težave se kažejo tudi pri pomanjkanju podmladka in decentralizacije. Težave nevladnikov se z geografsko oddaljenostjo od prestolnice praviloma le še stopnjujejo; občine namreč le redko uspejo zadostiti potrebam poklicnih nevladnih organizacij, ki zato iz lokalnih okolij bežijo v prestolnico. V Sloveniji smo zato priča begu ustvarjalnih možganov, kar dolgoročno zmanjšuje možnost enakopravnega dostopa prebivalcev do kvalitetne umetnosti.

Primer kakovostne umetnosti, natančneje predstava Podgane z repertoarja Gledališča Glej, je na tej in vseh nadaljnjih fotografijah. Foto: Sunčan Stone

 

Pri tem pa seveda ne smemo pozabiti, kaj se je dogajalo pred dobrimi desetimi leti, ko je Slovenijo prizadela velika finančna kriza. Takrat je kultura doživela hud, tridesetodstotni finančni rez, ki je disproporcionalno udaril prav nevladnike in samozaposlene v kulturi. Čeprav so se v zadnjih letih proračuni za kulturo malenkostno dvigali oziroma vzdrževali na približno enaki ravni, si kultura od zadnje finančne krize nikoli ni zares opomogla in dosegla predhodne ravni financiranja.

Na kratko to pomeni, da je neodvisna kultura v obdobje pandemije navkljub velikemu ustvarjalnemu zanosu in kvaliteti vstopila močno podhranjena in v slabem izhodiščnem položaju.

 

Težave se s pandemijo stopnjujejo

Umetnost in kultura temeljita na živem stiku z našimi ustvarjalkami in ustvarjalci ter seveda občinstvom. Povsem logično je, da k boju proti pandemiji tudi kultura vstopa odgovorno in dosledno spoštuje prepovedi javnih dogodkov, zbiranja, vaj in podobno. V času, ko so ljudje zaradi družbene solidarnosti primorani ostati doma, se kulturnice in kulturniki ukvarjajo s številnimi dejavnostmi, ki ljudem pomagajo v stiskah. Mnogi so pristopili k prostovoljnemu delu in pomagajo lajšati dni starejšim in osamljenim, številne kostumografinje in oblikovalke prostovoljno šivajo maske za zdravstvene delavce, seveda pa ne smemo pozabiti, da so praktično vse institucije, tako javne kot nevladne, odprle svoje prej nedostopne arhive in gledalkam ter gledalcem ponujajo ogled naših vsebin od doma.

A odpoved dogodkov za ustvarjalce, še posebej tiste, ki delujejo znotraj neodvisne kulture, vseeno pomeni popoln upad prihodkov. Ni predstav, ni galerijskih odprtij, ni koncertov, ni vaj, ni niti delavnic ali izobraževanj. To pomeni, da populacija, ki je že prej živela pod ali na pragu revščine, čez noč ostane brez prihodkov, pri čemer ji je zaradi birokratskih ovir onemogočen oziroma otežen še prejem drugih socialnih podpor (Zavod za zaposlovanje, socialna pomoč itn.).

Je to prihodnost kulture? Foto: Sunčan Stone

 

Zaradi zaustavitve izdajanja odločb in priporočil o neobjavljanju novih razpisov se bodo vsaj zamaknili, če ne celo ukinili, številni strukturni viri financiranja nevladnih organizacij, ki bodo tako tudi po koncu pandemije le stežka izvajale svoj program v polni meri oziroma ponujale delo ostalim deležnikom.

Zaradi predhodnega slabega stanja rezerv v kulturi ni, saj je že pred krizo dihala na škrge. To pomeni, da brez resne in sistematične finančne intervencije države v prihajajoči krizi predvsem neodvisna kultura ne bo mogla preživeti.

 

Kaj lahko storimo, da pomagamo preživeti kulturi?

V prvi vrsti mora država pristopiti k reševanju samozaposlenih v kulturi. Ker so številni sezonski oziroma projektni delavci, zanje računanje enomesečnega povprečja za upravičenost do pomoči države ne pride v poštev. V Asociaciji si zato že več tednov prizadevamo za dolgoročno enoletno računanje povprečja, ki bi po našem mnenju večini samozaposlenih v kulturi omogočilo dostop do pomoči.

Pri tem ne smemo pozabiti na številne ustvarjalke in ustvarjalce, ki nimajo niti statusa in so njihovi prihodki preko avtorskih pogodb zelo neredni in nizki. V prvi vrsti jim mora država omogočiti enovit in takojšen dostop do socialnih transferjev, saj je to tisti prekarizirani del prebivalstva, ki potrebuje pomoč takoj.

Za nemoteno delovanje nevladnih organizacij je ključno, da razpisi tečejo dalje, da se še naprej izdajajo odločbe in plačujejo nakazila ter s tem ohranja denarni tok. Prav tako pa je nujno, da država ustanovi posebni sklad, s katerim bo izdatno financirala prav kulturo.

Prihajajoči boj vseh nas delujočih v kulturi se bo bil okoli rebalansa proračuna za leto 2020 in proračuna za leto 2021. Jasno je, da bodo ukrepi, ki so bili sprejeti v času pandemije, zahtevali reze znotraj državne porabe. A nujno je, da preprečimo, da ti disproporcionalni rezi ponovno prizadenejo kulturo, in znotraj nje še posebej ranljive: nevladni sektor in samozaposlene. Torej tiste, ki se s kulturo ukvarjamo poklicno ali ljubiteljsko.

»Nenazadnje pa bo pomoč in solidarnost moral izkazati tudi vsak izmed nas. Ko se bodo naše dvorane, galerije in koncertna prizorišča ponovno odprla, boste največ za nas naredili s tem, da nas boste gledali, poslušali, spremljali, spodbujali. Tudi z nakupom vstopnic in umetniških del.« Foto: Sunčan Stone

 

Evropska unija državam članicam pošilja enotno sporočilo: preko kohezijskih sredstev bo namenjenih veliko sredstev za saniranje škode po pandemiji. Kulturni in kreativni sektor prepoznavajo kot enega od ključnih stebrov za ponovni zagon gospodarstva, predvsem turizma, ter dvigovanje kvalitete življenja. Zato je ključno, da država evropska sredstva smiselno prerazporedi na polje kulture in ohrani pri življenju pestro umetniško produkcijo. Prav tako pa je nujno, da ta sredstva ne uporabi za izgovor za nadaljnje reze domačega proračuna, saj ta že v današnji obliki komajda zagotavlja preživetje nevladnim organizacijam in samozaposlenim v kulturi.

Boj, ki prihaja, bo težek, zato je ključno, da se v njem povežemo vsi, ki ustvarjamo in delujemo na področju kulture in umetnosti.

Nenazadnje pa bo pomoč in solidarnost moral izkazati tudi vsak izmed nas. Ko se bodo naše dvorane, galerije in koncertna prizorišča ponovno odprla, boste največ za nas naredili s tem, da nas boste gledali, poslušali, spremljali, spodbujali. Tudi z nakupom vstopnic in umetniških del. Veselimo se časa, ko bomo ponovno skupaj.

 

 

Združi pa nas lahko, kot piše Žiga Čamernik, tudi sprejemanje minljivosti.

Piše: Inga Remeta   Svetovna pandemija koronavirusa je med prvimi udarila po kulturnem sektorju, ki izvaja številne javne prireditve. Bili smo tisti, ki smo morali že pred razglasitvijo epidemije v državi zapirati vrata naših ustanov in odpovedovati koncerte, gledališke predstave, festivale, mednarodna srečanja in ostale aktivnosti. Zelo verjetno je, da bomo tudi med zadnjimi, pri katerih se bodo stvari vrnile v utečene tirnice. Ker gre za sektor, ki je finančno že tako močno podhranjen, je nujno, da se že zdaj ukvarjamo s težavami, ki bodo nastopile v času krize po pandemiji, ter poskrbimo, da kultura ne bo umrla, temveč živela…

Pregled ocene

Ocena uporabnikov: 3.85 ( 1 ocen)

Objavite komentar