SPREJEMANJE MINLJIVOSTI ALI SVET KOT URESNIČENA PREROKBA SLABEGA HOLLYWOODSKEGA FILMA

Piše: Žiga Čamernik

 

Če malo pobliže pogledamo današnjo situacijo – pravzaprav kar celotno človeško zgodovino – se ljudje vedno proti nečemu borimo. Borimo se proti alkoholizmu in drogam. Borimo se proti priseljencem in drugače mislečim. Če smo politično levo orientirani, se borimo proti desnim in obratno. Borimo se proti raku in drugim boleznim. Borimo se celo proti smrti – tako, kot da sploh ne bi bila (več) »nekaj čisto naravnega«. Če nam nič od naštetega ni všeč, pa se borimo proti trenutnemu sistemu. Živimo torej v stanju permanentnega boja in to brez vojnega stanja. In ker je to že naša stara navada, ni nič čudnega, da se zdaj borimo še proti koroni. Pa je to res najbolj učinkovit način, da domnevnega sovražnika tudi premagamo?

Žiga Čamernik, igralec, pedagog in kritik, na fotografiji v vlogi Ivana Groznega; bo »grozna« tudi prihodnost človeštva? Foto: osebni arhiv

 

Po omenjeni logiki je vedno nekdo drug odgovoren, torej kriv, za naše – po stari človeški navadi – dokaj klavrno stanje. Gre za vojaško in militantno miselnost, ki ni v celoti tuja nobeni vladi tega sveta. Oblastniki pač, hočeš nočeš, vodijo s svojim zgledom. Pri tem pa jim ne more do živega, če jim ljudje deklarativno ne sledijo. Še več: lahko so celo proti njim, kar družbeno-politična praksa državljanov današnjega sveta, ki so povečini kronično nezadovoljni s svojimi vladami, konec koncev tudi dokazuje. A rečeno oblasti sploh ne ogroža, pač pa jo celo utrjuje. Zakaj? Ker smo v principu drug drugemu ogledalo, torej v svojem bistvu enaki. Oblastniki krivijo neposlušno ljudstvo, državljani pač skorumpirano oblast. Logika je dejansko identična in se glasi: »Nekdo drug je odgovoren/kriv za mojo nesrečo«. Pa je res tako?

Igrajmo se igro, da življenje vendarle ima nek višji pomen, čeprav se nam seveda pogosto zdi, da temu ni tako. Če smo vsaj malo pošteni, hitro uvidimo, da razmišljamo zelo različno. Že znotraj lastne družine. Kako naj potem sploh razumemo različnost celotne družbe, države ali celo nekega drugega kontinenta in njegove kulture, ko pa smo v konfliktu že, še preden sploh zapustimo lastno stanovanje? Konflikt nam je vgrajen že z rojstvom, saj je v naravi slehernega ega, da mora prevladati nad drugim in uveljaviti svoj prav. Ne pozabimo: vzgojeni smo, da se borimo proti. Ob tem pa se nam niti ne sanja, koliko dragocene energije zapravimo s tem početjem. Večino tako investiramo v docela neproduktivno razmišljanje in brezplodno tuhtanje, bolj ali manj povezano s prihodnostjo ali »neoprostljivimi« napakami iz preteklosti. Zato se zatekamo k vsem mogočim napovedim, projekcijam, refleksijam in racionalizacijam, v ozadju katerih so praviloma čisto običajni obrambni mehanizmi. Kar je nič drugega kot ravnanje iz infantilnega afekta in zgolj z namenom, da uveljavimo svoj prav, preprosto zato, ker mora naš ego zmagati. In to celo v slabem. Vse to je logika politike, vojne, kapitalizma in tudi športa. Kar sploh ni tako zelo nevarno, če ima meje. Pa jih ima res?

»Morda pa se z bojevniškega polja vendarle počasi, in mestoma silno boleče, premikamo proti perspektivi sprejemanja. Celo naše lastne smrtne narave.« Foto: osebni arhiv

 

Ker ljudje toliko svojega časa in energije zapravimo za boj, se je smiselno vprašati, ali nam ga sploh še ostane za kaj drugega. Morda za osnovne stvari, kot so skrb za družino in opravljanje dnevnih obveznosti, ki so bolj ali manj formalne – a važno, da odkljukane – in prepuščene volji ter prioritetam vsakega posameznika. Če pustimo ob strani dejstvo, da je kapitalizem kot sistem – vsaj v kontekstu občega dosega – spodnesel duhovno podstat zahodnega človeka, ko je z umetnostjo pometel kot z estetskim prekvalifikatorjem emocije, s filozofijo kot ljubeznijo do modrosti in z metafiziko kot bistvom bivanja oziroma večnim vprašanjem zavesti in se raje strogo zavezal »zgolj« posvetnemu, t. j. znanosti, se lahko upravičeno vprašamo, ali je vsaj slednja v sozvočju s posameznikom. Je danes sploh še smiselno govoriti o duhu znotraj človeka, ki je živ toliko, kolikor premore njegova iskra? Je vse skupaj zgolj slaba šala, nemara kar pravljica? Kaj je torej pomen in namen naših življenj? Res zgolj »boj proti« ali kaj drugega?

Omenjeni vzorec je že v tolikšni meri del nas in našega bivanja, da se zdi vsak drug argument vnaprej izgubljen, vendar menim, da je vredno tvegati. Iz poznavanja osnov človeške psihologije vemo, da boj proti našemu nasprotniku že po definiciji krepi njegovo pozicijo. Sleherni boj proti čemurkoli, kot kaže, samo še krepi drugo stran. In če je bilo tako skozi celotno zgodovino, le zakaj bi bilo danes kaj drugače? Težava je seveda tudi v perspektivi. Namreč: če bi namesto težave videli izziv, bi morda vsaj nekoliko pripomogli k drugačni rešitvi, zdi pa se, da naši matematično naravnani možgani za zdaj delujejo drugače. A celo znanost s pomočjo kvantne fizike že priznava, da je tisto, čemur pravimo realnost, zgolj manifestacija naše osredotočenosti. Je torej mogoče ustvariti svet, ki ne bo večno deloval kot nekakšna uresničena prerokba iz slabega hollywoodskega filmskega scenarija? Drznem si napovedati, da zgolj v primeru, če bomo sprostili našo duhovno naravo, ki je do danes bila žal kar naprej zlorabljana ali pa zanjo ni bilo zadostnega posluha. Ali se, medtem ko nemočno opazujemo, kako se svet, ki smo ga še včeraj poznali, sesuva pred našimi očmi, nemara že kažejo zametki plodnih tal tudi za kaj takšnega? Morda pa se z bojevniškega polja vendarle počasi, in mestoma silno boleče, premikamo proti perspektivi sprejemanja. Celo naše lastne smrtne narave.

Iskanje odgovorov v (človekovi) naravi. Foto: osebni arhiv

 

Naj v zvezi s tem zaključim s temo, ki je tudi že (pre)dolgo praktično popolnoma prezrta: odnos sodobnega človeka do lastne smrtnosti in umiranja. Ne pozabimo, da smo na tem področju kot družba v zadnjih desetletjih strmo nazadovali. Evropa je postala dežela starcev, ki jih nihče resnično noče, vse pa je strah to priznati. Rezultat takšne logike so prenatrpane bolnišnice in domovi za ostarele. Z vsemi aparaturami, zdravili in tabletami vred, kar je povzročilo mehaničnost stroke in vsesplošno apatijo. Od hitre smrti, ki grozi bližnjemu, pa si oči zatiskamo tudi svojci. Po eni strani prosimo za evtanazijo, po drugi pa nam je nepredstavljivo težko sedeti ob umirajočem, ga božati po roki, mu gledati v oči in morda samo molčati. Za slednje je sicer nedvomno treba imeti pogum in ljubezen, zato se zdi, da skušamo prevpiti lastno slabo vest. Pri odmikanju smrti daleč od človeških – predvsem otroških – oči, pa je očitno, da smo pred njo v res globokem zanikanju. Smrt je namreč enako naravna kot življenje, kar so vedele takorekoč vse civilizacije pred nami, za našo znanost pa je postala prvenstveno »neuspeh medicine«, ki si drzne sanjati o večnem življenju, za katerega bo nekoč v prihodnosti zadostovala že ena sama čudežna tabletka. To pa je logika, ki se nam lahko zelo maščuje. Zdi se, da se nam že.

Ne pozabimo, da še vedno živimo v »kulturi laži« s številnimi tabuji in, sodeč po številnih primerih, je samomor več kot očitno eden izmed njih. O njem morajo mediji namreč molčati, pravzaprav smrt zaradi samomora povzroči takšno nelagodje, da večina molči kar prostovoljno. Važno je torej, da življenje ohranimo za vsako ceno, kar je splošni aksiom in dogma, če že ne vrednota vseh vrednot. Najbolj žalostno pri tem pa je, da smo na umirajočega in njegove resnične potrebe malodane povsem pozabili. Namesto tega v njem raje vidimo »projekt«, ki mu moramo za vsako ceno podaljšati bivanje, ob čemer trdovratno – domala sadistično – ignoriramo vsakršno trpljenje, ki je z njim nujno povezano.

»In veste, kaj je nepredstavljiva ironija? Če bomo enkrat v prihodnosti resnično začeli množično umirati, to zagotovo ne bo zgolj zaradi kakšnega virusa, pač pa tudi zaradi našega skupnega ravnanja, s stopnjujočimi se ‘nujnimi’ ukrepi in njihovimi dolgoročnejšimi posledicami vred.« Foto: osebni arhiv

 

S kopico »nečloveških« in pregrešno dragih aparatur, ki znajo in zmorejo namesto človeka tudi dihati, si lahko danes omogočimo resnično dolgo življenje, vendar se obenem zdi, da njegovo kvaliteto puščamo ob strani. Res je, v vsej naglici sodobnega sveta smo malodane pozabili, da je enkrat treba tudi umreti. Enostavno zato, ker tako zahteva Mati Narava, za katero počasi dobivamo občutek, da nas niti ne potrebuje, saj je rekla »stop«. Za dokaz in v poduk nam je lahko, da se je katastrofalno onesnaženo nebo nad določenimi predeli Kitajske v rekordno hitrem času čudežno razjasnilo, beneški kanali v hudo prizadeti sosednji državi pa so se že v nekaj tednih do te mere razbistrili, da se v vodi vidijo ribe in pojavljajo celo delfini. Takšnih in podobnih primerov pa bo –  dokler ne bomo v glavni vlogi ljudje – vse več, saj smo vendar samo del celotnega stvarstva in nikakršen dominanten člen, kot smo si še do včeraj nečimrno domišljali.

In zdaj se nam je zgodilo, da smo zaradi sistematičnega odvračanja od smrti postali njena neposredna žrtev. In veste, kaj je nepredstavljiva ironija? Če bomo enkrat v prihodnosti resnično začeli množično umirati, to zagotovo ne bo zgolj zaradi kakšnega virusa, pač pa tudi zaradi našega skupnega ravnanja, s stopnjujočimi  se »nujnimi« ukrepi in njihovimi dolgoročnejšimi posledicami vred, kar se lahko postopoma začne kazati kot nekakšen kolektivni »nocebo efekt« (nasprotje od placeba), ki temelji na negativnem razmišljanju in nepoboljšljivem pesimizmu. Poleg tega pa tudi sama smrt ne more biti tako grozna, kot so lahko okoliščine, ko bomo v kritično veličastnem trenutku našega obstoja ostali brez človeka, ki bi nas držal za roko. Pa ne, ker tega ne bi hotel, a ker morda ne bo smel.

In če je tako, je vsaka rešitev lahko samo duhovne narave. Ali pa je ne bo.

 

Bo ali ne bo, vsekakor se ne smemo bati, kot piše Kristian Koželj.

 

Piše: Žiga Čamernik   Če malo pobliže pogledamo današnjo situacijo – pravzaprav kar celotno človeško zgodovino – se ljudje vedno proti nečemu borimo. Borimo se proti alkoholizmu in drogam. Borimo se proti priseljencem in drugače mislečim. Če smo politično levo orientirani, se borimo proti desnim in obratno. Borimo se proti raku in drugim boleznim. Borimo se celo proti smrti – tako, kot da sploh ne bi bila (več) »nekaj čisto naravnega«. Če nam nič od naštetega ni všeč, pa se borimo proti trenutnemu sistemu. Živimo torej v stanju permanentnega boja in to brez vojnega stanja. In ker je to že…

Pregled ocene

Ocena uporabnikov: 3.83 ( 17 ocen)

Objavite komentar