ŽENSKA, KI TO ZMORE – ALENKI BOLE VRABEC V SLOVO

Piše: Maja Gal Štromar

 

Draga Alenka, tako bom začela, kar na ti in tebi osebno. Kdo bi si mislil, kajne, da bom le mesec po najinem srečanju v Radovljici pisala pismo iz ljubljanske karantene tebi, ljuba in gajstna umetnica, stanovska kolegica, igralka, režiserka, prevajalka in še bi lahko naštevala, tja gor (geografija duha je seveda naključna), kjer se zdaj leta ne štejejo več, pa naj jih bo sto ali manj, pa naj bodo samotna ali ne … Najbrž se boš gromko zasmejala ali pa se skrivnostno namuznila: »Kakšen vesoljski štos, Maja, še včeraj na kufe, zdaj pa mi že pišeš nekrolog!«

 

»Vedno si bila človeško dostopna, duhovita, neizmerno izobražena in vedno, ob vsem naštetem, velika dama. Gospa z ognjem v laseh, s svojim prepoznavnim stilom, ženska, ki je prelivala svojo bogato vsebino v estetsko urejenost, harmoničnost, posebnost in samosvojost« je o vsestranski umetnici, prejemnici številnih nagrad in častni članici Zveze kulturnih društev Slovenije med drugim zapisala Maja Gal Štromar. Foto: Matej Maček

 

Spoznali sva se v 80. letih, da, pomisli, še prejšnjega stoletja. Ne vprašuj za točno letnico, ker je ne znam povedati. Vem le, da sem bila srednješolka, ki je sanjala, da bo nekoč postala igralka, ti pa si že bila, o ja, gospa z igralsko diplomo v žepu v mojih skoraj današnjih letih. Bili sva sošolki, slušateljici poletne delavnice Commedie dell’arte v Škofji loki, ki sta jo vodila zdaj že  pokojna Sandra Mladenovitch, profesorica znamenite šole Jacquesa Lecoqa iz Pariza in njen diplomant, igralec Branko Završan. Delavnica je potekala v tedanji organizaciji Zveze kulturnih društev Slovenije, gledališko dejavnost pa je vodila mila Metka Zobec in na tematsko delavnico smo prišli le redki, v bistvu je šlo za nagrado. Naključje, v katerega ne verjameva več, kajne, ljuba Alenka, naju je spravilo celó v isto sobo; tisto poletje sva bili cimri v dijaškem domu in igrali sva Pantalonki. V točki uličnega teatra sva onkraj canovaccia izumljali neskončne oblike stiskaštva in absurdnosti, majhnosti človeške nature najinih odrskih likov. Koliko smeha pred vajo, med vajo in tudi ob večerih, ko sva z »muskelfibrom« in z razbeljenimi nogami v lavorju vode in soli kramljali o gledališču in še čem; besed nama vsekakor ni zmanjkalo. Nikoli!

Bila si moja vzornica. Že takrat sem občudovala tvojo eruptivno moč, spraševala sem se, od kod le zajemaš toliko sile. In moje čudenje in občudovanje vpričo tvoje razvejane aktivnosti, radovednosti in neutrudnega zaganjanja med knjige in odrske deske me še vedno spremljata. Najbolj pa so me nagovarjali tvoja človeška odprtost, toplina, ki je v isti sapi sosedovala z močno ukoreninjenostjo, občutjem, da te noben veter ne more odpihniti, kot tudi tvoja spontanost in neizmerna intelektualna širina – lastnosti, ki si jih ohranila do konca svojih dni.

Tvojo moč in karizmatičnost je bilo treba zdržati. Ob tvoji silovitosti so mnogi obnemeli. Kljub temu, da si bila vedno za šale, se s teboj ni dalo šaliti! A še vedno si bila človeško dostopna, duhovita, neizmerno izobražena in vedno, ob vsem naštetem, velika dama. Gospa z ognjem v laseh, s svojim prepoznavnim stilom, ženska, ki je prelivala svojo bogato vsebino v estetsko urejenost, harmoničnost, posebnost in samosvojost. In za piko na i, vedno izborno urejena.

Preden sem sedla k računalniku, draga Alenka, sem si nadela rdečo šminko in pobarvala nohte v ogenj, tebi na čast! Ah, saj vem, smejala bi se … Najbrž ni nobeno naključje, da so te nagovorili magični realizem, baročnost in zvočnost, sočnost jezika, ogenj in strast latinskoameriške literature, saj si bila tudi sama taka. Strastna ženska. In vse, kar si počela, si počela z zanesenostjo. Bila si prevajalka iz španske in latinskoameriške literature, nešteto naslovov bi lahko naštela. A o tem bodo te dni pisali še drugi. Naj omenim le vsem nedvomno najbolj znana prevoda Gabriela Garcie Màrqueza Sto let samote in Patriarhovo jesen. Sto let samote je doživel ponatis in kot vem, si se nove izdaje ponovno lotila študijsko, kot si se temeljito in strastno lotevala vseh stvari, ki so te poklicale in nagovorile. Tudi sama sem romanistka, podpisala sem nekaj prevodov iz italijanske in francoske literature in spet me ne čudi, da sva se srečali, kot bi naju povlekel skupaj ta »mediteransko romanski kolorit«.

Prevajalska mojstrica je za seboj pustila leta samote. Foto: Sara Špelec

 

Vstopanje v magmo tujega jezika je neke vrste igralsko delo, vstopanje v kožo drugega, dihanje z notranjim ritmom avtorja in pronicljivost duha je tisto, česar presežni prevajalec, kar si ti nedvomno bila, mora imeti. Ko zdaj pomišljam, kako življenje čudežno riše svojske zemljevide duha, po katerih se sprehajamo, srečujemo in tudi o-srečujemo, se ti s hvaležnostjo nasmiham. V zakladnico tvojih neštetih interesov spada tudi bogato okušanje sveta, ne le neverjetna sposobnost vstopanja v tančine človeške psihe, kar dokazujejo tvoje gledališke režije in tudi izbori besedil, ki si jih kot direktorica gledališča Toneta Čufarja in kasneje direktorica Linhartove dvorane v Radovljici izbirala in postavljala na repertoar, temveč tudi tvoja strast do kuhanja, do hrane, do začinjenosti sveta v vseh možnih oblikah manifestacije.

Lani februarja si me gostila v Knjižnici Radovljica ob izdaji mojega romana Ženska drugje, v katerem se prepletata kulinarika in usode treh žensk. Kdo bi bolje razumel simboliko hrane in literature ter njun preplet kot ti, ljuba Alenka! Kljub vremenskim nevšečnostim, v Radovljico sem se namreč vozila v snežnem metežu, in kljub maloštevilni publiki si znala izpeljati čaroben večer. Ob polni mizi dobrot, ki si jih pripravila po receptih iz moje knjige – moj bog, kakšna čast in kakšna predanost! –, smo nazdravili zadnji literarni prireditvi v stari knjižnici, že nekaj dni za tem pa so odprli vrata novim prostorom. Obljubili sva si, da ponoviva na neko drugo, prihajajočo pomlad … Da, tisto, ki še pride. Bila si natančna in neizprosna bralka, zato sem še toliko bolj ponosna in vesela, da si me povabila v goste. Tako varno je bilo kramljati s teboj, a še vedno zahtevno, intrigantno in poglobljeno. Temeljita in neustrašna v svojih samoizpraševanjih, družbeno kritična in izmodrena si postavljala visoke standarde, udarjala ritem vsem tistim, ki smo želeli biti ob tebi.

»Tudi zadnje hektične in vedno prekratke ure pred podelitvijo, ko smo pripravljali obrazložitve nagrad, so bile čarobne.« Žirija Linhartovega srečanja 2017 – na Alenkini desni je Maja Gal Štromar, na levi pa Damjan Trbovc. Foto: Matej Maček

 

Če sva se v vmesnem obdobju nekoliko izgubili, vsaka v svojih labirintih iskanj in preživetij, pa sva se v zadnjih treh letih pogosteje srečevali. Najprej kot članici žirije na Linhartovem srečanju v Postojni leta 2017 v organizaciji JSKD, v družbi s tretjim članom, igralcem SLG Celje, Damjanom Trbovcem. Naporen gledališki maraton nas je čakal, trije intenzivni dnevi z ogledi najboljših produkcij slovenskih ljubiteljskih gledališč. A naša »sveta trojica Trioporkodio«, kot smo se radi pošalili, se je imela kljub naporu neizmerno lepo: ko se strokovnost poroči s spoštovanjem in humorjem, s preudarnostjo, predvsem pa z neizmerno ljubeznijo do gledališča in seveda s tistim nujnim ščepcem benignega paberkovanja v gledališki obrekovalnici, ko odrske luči za trenutek počinejo. Tudi zadnje hektične in vedno prekratke ure pred podelitvijo, ko smo pripravljali obrazložitve nagrad, so bile čarobne. Le kako bi ne bile, s tvojim vrhunskim obvladovanjem jezika, slogovno dovršenostjo, ki si ju do konca svojih dni dopolnjevala in brusila. Ne, nikoli ti ni bilo dovolj, v sebi si ohranjala radovednega človeka, žejnega znanja, neskončno učljivega. Si sploh bila kdaj utrujena? Bila si brez starosti, tako sem te jaz doživljala, in to je poseben dar, blagoslov za vse nas, ki smo te lahko občudovali in se od tebe učili vztrajnosti in neomajnosti, a tudi življenjske skromnosti, ponižnosti, a nikakor ne v duhu hlapčevanja, temveč v globoki predanosti življenju, čutenju njegovega vsemogočnega utripa. Da, tudi v milosti. Če kdo, potem si ti, Alenka, ljubila življenje in ga živela polnokrvno, ljubila si literaturo in gledališče.

In skorajda ponovno ne verjamem v naključje, da si si izbrala sestop z odra življenja prav na svetovni dan gledališča. Tako, puf!, brez posebne najave si se iztekla v večnost. Šokantno in dramatično: obnemeli smo ob novici, da si nas zapustila v času, ko se lahko le iz lastnih osam, iz karanten, brez publike, brez aplavzov, ki si jih zaslužiš, poslavljamo od tebe; in od tam obujamo vsa naša srečanja, vse objeme in besede, ki so nas, kdaj le bežno, kdaj močneje, povezovali v veliko ljubečo gledališko družino. Morda si nas zvijačno pozvala, navdahnjena in navihana režiserka, k poglobljenemu razmišljanju o življenju, o neizbežnosti minevanja. O tej čudaški, skrivnostni dramaturgiji rojevanja in smrti; ko svet trepeče prav v strahu pred slednjo,  se ti ležerno prepustiš njeni roki: kakšen dramaturški preobrat! Ne, tvoja dramaturgija ni bila nikoli klasična, temveč fragmentirana, sodobna, nenavadna in samosvoja. A če si je kdo kljub vsemu delal iluzije, da te pozna, si ga vedno znova presenetila.

Ali je sploh mogoče izliti in povedati vse, kar te je zaznamovalo, kar si našemu kulturnemu in intelektualnemu prostoru podarila v svojem bogatem, res bogatem življenju? Leta 1980 si za svoje prevajalsko delo prejela Sovretovo nagrado, leta 1992 Župančičevo nagrado mesta Ljubljana za prevod Terre nostre Carlosa Fuentesa, Severjevo nagrado za najboljšo stvaritev v ljubiteljskem gledališču in zlato plaketo Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti za življenjsko delo. O ja, spomnim se tistega dne v Postojni, vodila sem prireditev. Spet sva stali skupaj na odrskih deskah. Pardon, vsi smo stopili k tebi, pod oder. Po operaciji noge so ti bile stopnice mrzke. Koliko režij si podpisala? Ne vem. Vem le, da jih je bilo nešteto. Koliko mladim in manj mladim gledališčnikom si bila mentorica? Mnogim. Koliko je tistih, ki so vzljubili gledališke deske prav zaradi tebe? Mnogi.

Iz Alenkinih rok so mnogi prejemali tudi nagrade – na tej fotografiji ob njej stoji Bojan Vister (Šentjakobsko gledališče), prejemnik posebne nagrade žirije Linhartovega srečanja 2017. Foto: Matej Maček

 

Rozine rozince ali zakaj sem roza, besedilo Andreja Rozmana Roze, je tvoja zadnja režija, ki sem si jo lani maja ogledala na Maratonu ljubiteljskih gledališč v Radovljici. Kot vedno si reševala Titanik pred potopom. Igralca si skorajda čez noč izgubila in ga takoj zamenjala z novim, a kljub vsemu ohranila popolni notranji mir in nasmeh. Takega »zena« si bila sposobna le ti. Sladko grenak Rozmanov univerzum si mojstrsko prelila na oder. Tako sem tedaj zapisala:

Alenki Bole Vrabec in ekipi je uspelo začarati sodoben senzacionalistični pop svet, svet new agea, kjer po ljubi očetnjavi plavajo rožnati imperativi »srečnosti«, »happy enda«, »čudovitosti in retorične strpnosti«, a so vse skupaj le prazni balončki, še največji je moder EU, ki so votli in lahko zelo hitro počijo, saj je njihova konsistenca bolj borna. (…) kabaret premasira marsikatero trebušno mišico, nežno prisoli zaušnico z rahlo ozaljšano resnico, ko nas iz verza v verz nasmeje s svojimi domislicami, ki niso le puhla besedna igra, temveč ostra in duhovita puščica, morda celo sulica, s katero nas vedno znova opominja, kdo smo, kje živimo, ali bolje, kdo nismo in kje životarimo. Postaviti na oder Rozo, bodo nekateri dejali, je lahek zalogaj. Sama pa menim, da je to pravzaprav največji izziv. Kako prestaviti to navidezno lahkotnost v  odrski izraz, da ne pademo v patetiko, ilustrativnost, prazno duhovičenje ali celo papirnatost. Alenka Bole Vrabec, izkušena gledališčnica, režiserka, prevajalka (in še bi lahko naštevali njene neskončne vloge), je nedvomno ženska, ki to zmore.

Ja, Alenka, prav ti in tvoja ljuba poezija … V petek, 7. februarja letos sem se pripeljala do Baročne dvorane v Radovljico. Bil je izredno hladen in vetroven večer. Na že tradicionalnem praznovanju kulturnega praznika sem brala Prešerna. Ti si režirala prireditev in nas pričakala v avli s palico, na katero si se naslanjala. Kot vedno sva se objeli. In potem sem naredila »štihprobo« glasu. Pa sem bila pretiha. Stopila si na sredo dvorane in z vso močjo in zasidranostjo odrecitirala začetek Povodnega moža. »Maja, glasna, počasna in razločna moraš biti, sicer te prostor požre!« si mi dala zadnja navodila. »Le na začetku bom z vami, potem pa moram dalje, vabljena sem na še eno prireditev!« si dodala. Kot vedno sva v garderobi pred začetkom še kakšno pametno razdrli, o vremenu in politiki, o kulturi, o kulturnih in tudi malo manj kulturnih ljudeh, rekli pa sva tudi kakšno po babje, nečimrno pokomentirali obleko, šminko in pozanimala si se celo, kje sem »ubodla« majhno lično rdečo potovalko. »Odlična bi bila za vse moje poti!« si še rekla. Sedla si v zadnjo vrsto in med recitalom sem ulovila tvoj navihani nasmeh. Ne vem, draga Alenka, če si rdečo potovalko potem tudi kupila, in ne vem, katere nove poti si načrtovala. A da si jih, me ne preseneča. Najbrž ne bom nikoli izvedela, kaj bi vzela s seboj na pot, če bi vedela, da je to tvoja zadnja … Oh, le kaj blebečem? Zadnja?

»Moram dalje, vabljena sem na še eno prireditev!« zaslišim. In nekaj toplega, rdečega švigne mimo mene. Na okensko polico je sedel golob: srečno pot, draga Rudolfina! In srčna hvala za vse!

 

Vsem Alenkinim prijateljem in svojcem izrekam globoko iskreno sožalje.

Piše: Maja Gal Štromar   Draga Alenka, tako bom začela, kar na ti in tebi osebno. Kdo bi si mislil, kajne, da bom le mesec po najinem srečanju v Radovljici pisala pismo iz ljubljanske karantene tebi, ljuba in gajstna umetnica, stanovska kolegica, igralka, režiserka, prevajalka in še bi lahko naštevala, tja gor (geografija duha je seveda naključna), kjer se zdaj leta ne štejejo več, pa naj jih bo sto ali manj, pa naj bodo samotna ali ne … Najbrž se boš gromko zasmejala ali pa se skrivnostno namuznila: »Kakšen vesoljski štos, Maja, še včeraj na kufe, zdaj pa mi že…

Pregled ocene

Ocena uporabnikov: 3.43 ( 3 ocen)

Objavite komentar