PESEM SI, NAJŽIVAHNEJŠI PORTAL ZA OBJAVLJANJE POEZIJE

Piše: Ana Porenta

Pesem si (www.pesem.si) je spletni pesniški portal Zavoda za razvijanje ustvarjalnosti. Namenjen je objavljanju, branju in komentiranju poezije. Obstaja od 21. 3. 2007 in odtlej neprestano deluje ter se ves čas širi.

Pesem si sva ustanovila Ana Porenta in Gregor Grešak, ki ga je tudi sprogramiral. Želela sva povezati ustvarjalce poezije vseh generacij iz različnih koncev in krajev ter omogočiti virtualni prostor, posvečen poeziji: ne le branju in objavljanju, ampak tudi pogovarjanju o poeziji, knjigah, različnih literarnih razpisih in dogodkih –  kotičku, kamor bi se zatekel, ko bi se rad družil s poezijo in tistimi, ki jo pišejo. Doslej ima Pesem si 3500 članov, ki so objavili preko 81000 pesmi, s članki, prevodi, debatami in delavnicami pa šteje skoraj 100.000 objav. Branje pesmi in ostalih zapisov je omogočeno tudi nečlanom.

Verzi s portala zaidejo tudi na majice; foto: arhiv Pesem si

 

Avtorji se sami (prostovoljno in brezplačno) včlanijo na portal, kjer lahko objavljajo le svoje avtorske stvaritve (pesmi, aforizme, prevode), a šele, ko sprejmejo pravila delovanja portala. Vsak si oblikuje svojo predstavitveno stran (profil) ter nato objavlja pesmi in aforizme (največ eno na dan), prebira lahko objave in komentira pesmi, ki so jih objavili drugi avtorji. Pesmi   objavljajo avtorji tudi v drugih jezikih, poleg slovenščine je veliko ustvarjalcev s področja bivše skupne domovine, najdejo se tudi angleške, slovaške, francoske … pesmi. Člani lahko ocenjujejo pesmi ostalih avtorjev s točkami (te točke se ob koncu letnega časa seštejejo in prinesejo zmagovalno pesem letnega časa po izboru bralcev). Ocenjevanja se po pravilih Pesem si ne komentira, k pesmim pa ste vabljeni, da podate svoje odzive, občutja, videnje, opišete vtis, ki so ga pustile na vas.

Zaključna prireditev ob izidu zbornika na Trubarjevi domačiji na Rašici, 2008; foto: arhiv Pesem si

 

V forumu člani objavljajo sporočila o literarnih razpisih, izidih knjig, dogodkih (zavihki  Sporočam vam, Priporočam v branje, Vtisi s prireditev), se pogovarjajo o poeziji ali temi, ki jih posebej zanima (Klepetaj s člani, Pesniško razpredaj). O različnih jezikovnih vprašanjih se lahko posvetujejo v zavihku Jezikovne dileme, o pravilih uporabe portala pa v rubriki Pomoč pri uporabi. Zelo dejavna sta ustvarjalna zavihka Prevajalski kotiček (člani, ki so doma v več jezikih, prevajajo objavljene pesmi na portalu in se z njihovimi avtorji in drugimi člani posvetujejo o izboljšavah) in Delavnice (od sonetov, glos, peterostišij, haikujev do novonastalih oblik, ki so jih uvedli posamezni člani, kot so prizmati, brahki, kruikuji …). Tisti, ki pošiljajo svoje stvaritve na različne natečaje, in tisti, ki organizirajo razpise, jih objavljajo v rubriki Razpisi in natečaji. Naj poudarimo, da so člani Pesem si glede tega zelo odzivni in na vseh razpisih – tudi pri JSKD: Urška, V zavetju besede, Sosed tvojega brega, Feferon – je med najboljšimi ob zaključkih natečajev prav gotovo tudi kak član portala.

Zaključno druženje s poezijo v galeriji Skedenj na Rašici, 2016; foto: arhiv Pesem si

 

Pesem si ima uredništvo, sestavljeno je iz pesnic in pesnikov, ki so se izkazali kot odlični avtorji, hkrati pa so tudi pesniško razgledani, dobronamerni, komunikativni, kooperativni in taki, ki želijo širiti meje poznanega. Uredništvo vse objavljene pesmi v nekaj dneh pregleda, a jih ne točkuje. Tiste, ki so po mnenju posameznega urednika presežne, slednji podčrta (podčrtanke so uredniški izbor) ter zapiše kratko utemeljitev. Najmanj štirikrat letno se uredništvo sreča tudi v živo, ko izmed podčrtank izbere zmagovalne pesmi letnega časa ter spregovori o izboljšavah, ki bi jih želeli vnesti na portal. Uredniki, ki so bili nekoč z nami in so pomembno vplivali na razvoj portala, so: Zalka Grabnar, Miha Knavs, Aleksandra Kocmut, Lucija Mlinarič, Jagoda Nikačević, Franci Novak, dr. Silvana Orel Kos, mag. Tea Plesničar in Peter Rezman. Za programiranje, delovanje in tehnično podporo na portalu skrbijo dr. Tine Dolžan, Gregor Grešak in mag. Žiga Stopinšek.

Uredniški razrez tort velikank v galeriji Skedenj na Trubarjevi domačiji, 2011; na desni je programer in soustanovitelj portala Gregor Grešak. Foto: arhiv Pesem si

 

Uredništvo deluje prostovoljsko, za svoje delo ni plačano in v tem smislu nima ustaljenega delovnega časa. Uredniki poleg izbora pesmi delujejo tudi mentorsko, velikokrat avtorjem svetujejo dodelave, popravke, jih usmerijo v branje ali delavnico, za katero menijo, da bi jim koristila, bdijo nad ustrezno komunikacijo na portalu … Ob koncu vsakega letnega časa med podčrtankami nominirajo in izberejo pesmi letnega časa: pesem, kratko pesem, pesem v (znani pesniški) formi, tujejezično pesem. Te izbranke so samodejno vključene v letni zbornik. Po končanem pesniškem letu (21. 3.) uredništvo izbere med vsemi letnimi objavami še dodatne avtorje (nominirane in tiste, ki so pustili posebno pesniško sled) za objavo v knjigi.

Zbornik Pesem si 2019, grafično oblikovanje: Gaja Grešak

 

Povprečno število avtorjev, ki imajo objavljene pesmi tudi v knjigi, je 80. Zbornik izide v elektronski ter tiskani obliki. Doslej je izšlo trinajst letnih zbornikov poezije Pesem si (obseg zadnjega – Pesem si 2019 – je okrog 360 strani).

 

Kdo ureja Pesem si?

 

Luka Benedičič

Študent humanistike, pesniški kritik za portal Vrabec Anarhist, tudi finalist Prangerjeve Mlade kritike. Priložnostni pesnik in urednik na Pesem si. Sicer pa ljubitelj filmov, peščenih plaž, gotskih cerkva in sploh vsega, kar je zmes matematike in mistike. Uredniški ekipi se je pridružil leta 2018 v poletnem času. Foto: osebni arhiv

 

Lidija Brezavšček

Profesorica športa, tekačica in prosta potapljačica, pesnica v vzporednem življenju. Objavila je dve pesniški zbirki: Nič ali skrivnost pesmi in Pogodba z Ničem. Njeni hobiji so tudi potovanja in učenje novih jezikov (trenutno portugalsko). Pesem.si je pomemben del njenega življenja. Urednica je od l. 2009, torej že celo desetletje. Foto: arhiv Pesem si

 

mag. Ana Porenta

Učiteljica, magistrica znanosti, ustanoviteljica Zavoda za razvijanje ustvarjalnosti, soustanoviteljica in glavna urednica Pesem si (od 21. 3. 2007), pesnica in pisateljica, članica Društva slovenskih pisateljev, mentorica literarnih delavnic in urednica knjižnih izdaj, selektorica za literarno dejavnost pri JSKD. Poleg ostalih del je izdala tudi tri pesniške zbirke: Sem se (2005), Kitke (s Sonjo Votolen in Jano Pečečnik, 2009) in Deklice (2016). Foto: osebni arhiv

 

dr. Sara Špelec

Nerada se na dolgo in široko predstavlja, zato na vprašanje, s čim se ukvarja, ponavadi odgovori: »Diham.« Med vdihi in izdihi pa izda kakšno pesniško zbirko (in ostaja zvesta prijateljem), prevede kak roman (med drugim je diplomirala iz ruskega jezika in literature), režira kakšno predstavo (nekaj let so v njenem Kulturno-gledališkem društvu Reciklaža imeli rusko gledališče), priredi kak festival Zlet literarnih zavetnikov, odigra v kakšni reklami, vodi kak literarni večer, uredi kakšno knjigo in se na vse kriplje izogiba besedi »kakšen«.« Na portalu urednikuje od l. 2017. Foto: Nani Poljanec

 

Helena Zemljič

Pesnica, kritičarka, urednica, študentka filozofije ter slovenskega jezika in književnosti, nekoč MalaSenca, trenutno v svetu s polnim imenom in priimkom. V uredništvu je od l. 2018. Foto: Denis Škofič

 

 

Prvi virtualni klepet z urednikom in urednicami o njihovem delu na portalu

 

Kako za nazaj gledate na svoje člansko-uredniške izkušnje na portalu Pesem si?

Lidija: Preden so me souredniki povabili v ekipo, sem pisala preveč. Pravzaprav sem objavila vse, kar mi je prišlo na misel, in predvsem vadila … Potem, ko sem nastopila v vlogi, ki je odgovornejša, pa sem pisanje reducirala, se še naprej sproti učila in počasi tudi sama prišla do spoznanja, da je pesem treba premleti, izpiliti, jo kdaj tudi odložiti in dokončati šele, ko se vrne navdih. Pravzaprav je portal pesem.si moj učitelj zdaj še toliko bolj, kot je bil prej …

Sara: Kot urednica portal seveda doživljam veliko intenzivneje, sploh zato, ker nisem zelo produktiven avtor, za nameček pa še aktiven lenuh, ki poezije takorekoč ne objavlja. V vlogi urednika spoznavam vse plasti, pasti, zakonitosti in življenje velike pesniške družine, katere člani so starši najrazličnejših poetik in otroci različnih živjenjsko-pesniških nazorov. Največkrat nas razlike bogatijo, le tu in tam kakšnega urednika spravijo v slabo voljo, ki pa ima ponavadi nekajvrstični rok trajanja.

Helena: Pesem si je bil zame prvi stik s pesniškim svetom. Na portalu sem objavila svoje prve pesmi in nanje dobila tudi prve komentarje, tako od urednikov kot od ostalih članov, kar je bilo zame takrat res pomembno. Pisanje za predal je namreč nekaj drugega kot pisanje, ki si ga pripravljen deliti z ostalimi. To me je tudi opogumilo, da sem preko portala poiskala nekaj pesniških delavnic in tako tudi spoznala takratno uredništvo … Srečanja in sodelovanja so se krepila … in sem dobila priložnost, da se preizkusim kot urednica. Nekje v tem času sem prevzela tudi mariborsko študentsko revijo Liter jezika in zato se me je lotevala panika, kako se bom v vlogi urednice sploh znašla, glede na to, da tega do zdaj še nisem počela. Ampak je šlo. Nekako. Najtežje se je bilo zagotovo spopasti z odgovornostjo, ki jo uredniško delo prinaša. Kot urednik moraš imeti lastne (literarne) kriterije dobro premišljene, da lahko za njimi stojiš. Največ dela sem ob prvih urejanjih imela torej sama s sabo – zakaj me nekaj pritegne, nekaj drugega pa mi je v trenutku odbijajoče … No, teh premišljevanj je še vedno ogromno, me je pa to pripeljalo še do pisanja kritik … Pesem si je torej zame – nekoč in trenutno – vstopna točka v poezijo na vseh ravneh.

Luka: Kot član sem bil še novopečen, nadobuden, motiviran … Odkar sem urednik, pa se ob pesniškem ustvarjanju hkrati posvečam še pisanju recenzij, kar je nekoliko spremenilo karakter mojega pesnjenja; tudi zaradi časovne obremenjenosti. Opažam, da pesmi – kljub pridobljenim izkušnjam – zdaj le poredko sežejo tako globoko vame, kot so v gimnazijskih letih. Čeprav le stežka dosežem »otroško« receptivnost za lépo, pa vendarle upam (in zaupam), da ne izgubljam čudenja nad silovitostjo poezije in njenimi iskrenimi izlivi ter povezovalnimi učinki. Z vsem tem se kot urednik zelo pogosto srečujem; precej pogosteje, kot bi se bil sicer. Odkar sem v tej funkciji, opažam tudi, da je mreža med člani Pesem si stkana precej bolj na gosto, kot sem mislil poprej.

Ana: Ker sem bila vedno v obeh vlogah, sem že od začetka naravno razcepljena in povezana z obema. Tudi meni je všeč, če mi kdo kaj svetuje, predlaga, če se odzove na pesem, ki sem jo napisala. Ker objavljam tudi v literarnih revijah in knjigah, opažam, da imajo pesmi, objavljene na Pesem si, precej več bralcev kot drugod. Objavljenim pesmim se posvečam pogosto tudi tako, da predlagam kake popravke, izboljšave, na Pesem si sem pridobila občutek za prepoznavanje, kaj bi pesem rada povedala, in znanje, da ji pomagam, kako bi se to lahko še bolj uspešno zgodilo.

 

Glede na to, da je uredniško delo prostovoljsko in neplačano, si morajo uredniki po svoje organizirati čas, ki ga posvetijo Pesem si. Kako vam to uspeva?

Luka: Delo si organiziram spontano; kar v prevodu pomeni, da sem slabo organiziran. V povprečju se logiram enkrat ali dvakrat tedensko proti koncu dneva, da preverim, koliko je nepregledanih objav. Če jih je dosti, jih čimprej pregledam; če ne, pa se – zaradi pomanjkanja časa – prihranim za drugič, ko bo potreba večja. Vselej pazim, da me uredniško delo ne bi obremenjevalo; zato tudi pridejo obdobja, ko sem manj dejaven, kar obžalujem. Na ta način poskrbim, da mi je urednikovanje, kadar sem dejaven, v veselje in užitek in da hodim karseda motiviran na uredniške sestanke.

Lidija: Logiram se ob vseh možnih časih: na telefonu, stacionarcu, tablici … zjutraj, čez dan, zvečer, sredi noči, med šolskimi odmori, vedno, ko primem kak aparat v roke, pregledam še kako pesem. Če nisem na potovanju ali ob vnučkih, seveda. Sem takorekoč zadolžena za pesmi v formi, tudi izražam se najraje v takih pesniških oblikah. Zelo rada napeljujem na preproste rešitve v metriki in rimi tam, kjer se portalovi pesniki zaplezajo. Včasih za to požanjem precej hvaležnosti, včasih pa tudi kakšno nelepo zavrnitev. Ampak nič hudega, vedno hočem samo dobro :).

Helena: Posebne dnevne organizacije, priznam, nimam. Pogosto pesmi pregledujem zjutraj ob zajtrku ali zvečer pred spanjem, torej namesto kakšnega drugega branja. Seveda je včasih časa manj, včasih več, nikoli pa tega ne jemljem kot neko obveznost, ki bi me po koncu dneva še čakala, temveč bolj kot sprostitev od ostalih stvari. Seveda, če opazim, da je še veliko pesmi nepregledanih, poskusim odklopiti ostalo in se posvetiti zgolj temu, prav tako je potrebnega več časa pred izbori za pesmi letnih časov in pred pripravo zbornika. Je pa to delo zame predvsem preizkušanje v branju različnih pisav in idejnih pristopov k poeziji.

Ana: Veliko časa namenim pregledovanju in komentiranju pesmi, žal to ni čisto vsak dan, saj mi številne druge obveznosti tega ne dopuščajo, a to je edina spletna skupnost, ki se ji zares posvečam in jo jemljem kot obveznost. V teh letih sem se naučila bolje obvladati jezike naših sosedov, s katerimi smo bili prej v skupni državi. Za pomoč pri tem sem zelo hvaležna Senadi Smajić in Juretu Drljepanu, ki sta mi velikokrat pomagala pri razumevanju določenih izrazov, fraz, prenesenih pomenov …, ki jih je v poeziji veliko.

Navdušeno občinstvo na zaključnem srečanju na Trubarjevi domačiji, 2007; prva v prvi vrsti sta pesnika Senada Smajić in Jure Drljepan. Foto: arhiv Pesem si

 

Sara: Osebno menim, da moramo naš neprostovoljni pristanek na planetu nadgraditi in obogatiti s prostovoljnim delom. In ni lepšega, kot da ga pričara kozmična poezija, ki mi – bolj ali manj neorganizirano in po trenutnem uredniškem navdihu – kroji kar nekaj dni na mesec. Vesela sem vsakič, ko iz školjke pokuka (poetični) biser.

 

Uredniki se pogosto srečate tudi v živo. Kateri spomin s Pesem si bi delili z nami?

Lidija: Vsako leto se veselim srečanja na Trubariji, zdi se mi kot baza, ki podpira portal. Pogrešam bivše urednike pa tudi nekatere člane, ki zaradi različnih vzrokov ne pišejo več ali pa ne objavljajo na našem portalu. Vsekakor je prijetnih dogodkov dosti več kot neprijetnih (ki so seveda tudi bili, a o tem ne bi) …

Zaključna prireditev na Trubarjevi domačiji 2015; foto: arhiv Pesem si

 

Sara: Vsako osebno srečanje s člani, ki sem jih doslej poznala samo pod psevdonimi. Pesnik-dopisovalec z (nenavadnim) vzdevkom tako postane tretji v primeri ali realizirana metafora.

Helena: Najljubši so mi zagotovo Pesniški odklopi, ki jih je organizirala Sara Špelec – večdnevne delavnice z mentorico Ano Porenta.

Elektronski zbornik, ki je plod Pesniških odklopov v soorganizaciji Kulturno-gledališkega društva Reciklaža in Zavoda za razvijanje ustvarjalnosti pod mentorstvom Ane Porenta; grafično oblikovanje: Franci Novak.

 

Helena: Na enem izmed teh (nekje v osrčju Pohorja) sem se tudi prvič srečala z uredništvom, zvrstilo pa se jih je še kar nekaj, vsi so bili popolna fuzija poezije in globokih (in malo manj globokih) premišljevanj. No, recimo, izumili smo besedno igro, pri kateri je bila največja kazen iti v ekstazo.

Luka: V uredništvu se večkrat šalimo, kako hitro se da prepoznati, če sem bil uredniško dejaven. Kadar se lotim pregledovanja pesmi, je običajno tako, da jih preberem na ducate hkrati, čemur pravim, da delam »čistke«. Ko sourednice opazijo, da se je število objav v kratkem času drastično zmanjšalo, vedo, da sem bil na delu jaz. Druga plat iste zgodbe pa je, da, kadar se čistke ne dogajajo, to odraža mojo nedejavnost, na katero sem slej ko prej prijazno opozorjen.

Ana: Ko smo priredili Pesem si srečanje ob izidu drugega zbornika 2008 (prvega 2007 smo ob samem začetku delovanja portala pripravili s pesnicami in pesniki, ki so simbolne rojenice in rojeniki portala in smo se med seboj poznali), je bilo veliko vznemirjenja in presenečenja ob spoznanju: pesmi, ki smo jih celo leto prebirali, so nenadoma dobile obraze in ljudi, ki jih pišejo. Vsako leto tako izid zbornika pospremimo z uglasbeno in ugledališčeno poezijo (Gledeja, KUD Primož Trubar), s srečanjem pri Trubarju na Rašici, z avtorskimi branji pa se predstavimo tudi v Ljubljani, Mariboru, Radovljici, Kranju in še kje.

V Centru Tomaža Šalamuna, 2019; foto: arhiv Pesem si

 

Ana: Velikokrat smo se udeležili tudi festivalov v Bosni in Hercegovini (Novosarajevski književni susreti, Neretvanske vedrine). Prirejali smo tudi pesniške piknike z branjem na travi in delavnice ter pesniške eksperimente. Vsakokrat je odkrivanje resničnih ljudi – pesnic in pesnikov – prijetno, vznemirljivo in navdihujoče. Spletajo se prijatejstva, ki presegajo druženje na portalu.

Skupinska fotografija na Trubarjevi domačiji ob 10-letnici portala, 2017; druga z leve v prvi vrsti je Andrejka Jereb, odlična pesnica in dolgoletna članica portala, ki je letos odpotovala na svoj pesniški planet. Foto: arhiv Pesem si

 

Moje zadnje vprašanje se vrti okrog tega, kaj bi uredniki priporočili članom ali tistim, ki se bi želeli včlaniti na www.pesem.si?

Luka: Pesem si je portal, ki funkcionira kot skupnost. To pomeni, da njegovo uspešnost pripisujemo dinamičnosti in recipročnosti uporabnikov, ki objavljajo svojo poezijo in (pogosto) tudi berejo pesmi drugih uporabnikov. Portal je odprt in zastavljen tako, da vsakomur omogoča rast. Zares sem hvaležen vsem – skrbnikom in urednicam, pesnikom in pesnicam –, da sem lahko del te skupnosti!

Ekipa Pesem si na obisku v mariborski Literarni hiši pri Marjanu Pungartniku, 2019. Foto: arhiv Pesem si

 

Ana: Kljub temu, da je na Pesem si možno objavljanje pod psevdonimi, je vseeno dobro zapisati v svoje podatke (profil) tudi ime, priimek, e-mail, telefonsko številko – ti podatki niso javno vidni, so pa za uredništvo zelo pomembni, zlasti, ko pripravljamo izbor za letni zbornik in pošiljamo izbranim avtorjem obvestilo o tem, da je njihova pesem (več pesmi) izbranih za objavo, s katero se morajo (sicer jih ne moremo objaviti) tudi strinjati.

Zborniki in druge pesniške stvaritve Zavoda za razvijanje ustvarjalnosti.

 

Ana: Podpiramo tudi ustvarjanje mladih, saj imamo za avtorice in avtorje, stare pod 15 let v zborniku rubriko Pesem si mladostni in želela bi si, da se več mladih (v dogovoru s starši) opogumi za sodelovanje.

Lidija: Opogumite se in objavljajte pri nas. Ko od uredništva prejmete popravke in kritiko, tega nikar ne vzemite za slabo. To so samo napotki, ki vas bodo dolgoročno pripeljali do boljšega pesniškega izraza. To lahko trdim zato, ker smo stalni, prihajajoči in odhajajoči uredniki in skrbniki portala sicer homogena, a vseeno med seboj po znanju, sposobnostih, izrazu in človeških lastnostih različna gručica ljudi. Vsak od nas svoje ožje področje znotraj nabora besedil, ki vsak dan priletijo na portal, karseda dobro pozna ali pa se ga trudi spoznati še bolje. Vsi mi se po najboljših močeh trudimo, da bi skupnost portala pesem.si ohranjala zagon in plodovitost ob rastoči kvaliteti objavljenega.

Sara: Pogumno, samozavestno, a nikdar samozadostno, človek, ne jezi se (!) in pa, najpomembneje: »Dobrodošli na pesem.si!«

Helena: Tistim, ki že objavljajo na Pesem si, ni treba veliko sporočiti, ker so že na pravi poti. Tisti, ki še ne, pa bodo – morda s to predstavitvijo – to pot še našli.

 

Kdor bi rad našel pot do drugih člankov v rubriki Izzivi, naj prebere še, kaj počne ženska vokalna skupina Lipa, in kdaj se nam obeta Europa cantat festival.

Piše: Ana Porenta Pesem si (www.pesem.si) je spletni pesniški portal Zavoda za razvijanje ustvarjalnosti. Namenjen je objavljanju, branju in komentiranju poezije. Obstaja od 21. 3. 2007 in odtlej neprestano deluje ter se ves čas širi. Pesem si sva ustanovila Ana Porenta in Gregor Grešak, ki ga je tudi sprogramiral. Želela sva povezati ustvarjalce poezije vseh generacij iz različnih koncev in krajev ter omogočiti virtualni prostor, posvečen poeziji: ne le branju in objavljanju, ampak tudi pogovarjanju o poeziji, knjigah, različnih literarnih razpisih in dogodkih –  kotičku, kamor bi se zatekel, ko bi se rad družil s poezijo in tistimi, ki jo…

Pregled ocene

Ocena uporabnikov: 3.88 ( 3 ocen)

Objavite komentar