O GLEDALIŠČU, KOT GA DELAMO PRI NAS

Piše: Mirjana Marinčič, vodja dramske sekcije pri KD Leskovec pri Krškem

Kdaj ste bili nazadnje v gledališču? Večina najbrž na predstavi domače gledališke skupine Kulturnega društva Leskovec pri Krškem. Zakaj si sploh želimo ogledati nekaj, kar se nekdo pred nami pravzaprav igra?

V mislih sem se malo poigrala z besedo GLEDALIŠČE. Nekdo GLEDA in nekdo nekaj IŠČE. Gledalec išče sporočilo, ogledalo, zgodbo ali zgolj zabavo. Igralec išče prejemnika svojega sporočila, išče publiko, išče pohvalo in aplavz. Igralec je pravzaprav posrednik, ki preko sebe in skozi sebe prezrcali gledališko besedilo.

Gledališče bi naj bilo ogledalo sveta. Česa v svetu? Sveta samega po sebi, odnosov, idealov ali želja ljudi, ki v realnem življenju tudi igrajo vsak svojo vlogo. Kaj na odru iščemo in kaj z njega pošiljamo, je vedno stvar literarnega in osebnega okusa.

Kot režiserka kar veliko mesecev porabim za iskanje besedila. Kot bralka imam seveda svoj okus. Besedilo mi mora biti všeč zaradi lepote jezika ali zaradi zanimive zgodbe. Seveda nimam znanja profesionalnih režiserjev, da bi znala iz česarkoli narediti predstavo. Izbirati moram tudi tako, da bo lahko nastopilo primerno število igralcev, ki jih imamo trenutno v gledališki skupini kar precej. In ko je zadoščeno vsem opisanim kriterijem, se morajo ob branju pred mojimi očmi rojevati žive slike. Predstava zaživi v moji glavi, preden začnemo z vajami. Ampak! To so še vedno samo moje ideje. Brez igralcev, tehnikov, šivilj, marketinga in še česa, lahko samo sanjam. Ideja mora biti jasna in skupna. Vsak ji kaj doda, jo obogati, jo pomaga uresničiti.

gledališče

Foto: Arhiv KD Leskovec

Delo začnemo z bralnimi vajami. Čeprav smo odrasli in pismeni, se velikokrat do solz nasmejimo nesmislom, ki jih izgovorimo zaradi trenutka nezbranosti ali samo površnosti. Med bralnimi vajami se začenja notranja transformacija igralcev. Vsak lik dobi svojo zgodbo, svoje življenje, svojo zgodovino. Igro postavimo v družbeni okvir, ki ji določi nekatere zakonitosti. Počasi se že med branjem trudimo biti, kar nismo, oziroma kar na koncu vendarle bomo. Igralec me mora prepričati. Mora biti iskren v smehu in solzah.

Liki dobivajo tudi zunanjo podobo. Še dobro, da naši domači nimajo preveč natančnega vpogleda v svoja stara ali premajhna oblačila. Marsikdo bi bil presenečen, če bi vedel, kaj vse njegovega je že nastopalo na leskovškem odru.  Tam se znajde tudi naše ali sosedovo pohištvo, posoda, slike. Česar nimamo, naši tehniki izdelajo in naše šivilje sešijejo. Potrebujemo seveda tudi glasbo, zvočne efekte in luč. Zanimivo bi bilo vedeti, koliko kilometrov kablov smo v petnajstih letih potegnili za naše predstave.

In ker seveda predstava gledalca IŠČE, brez naše zveste publike ne bi bilo gledališča. Najtežje in najlepše je igrati pred domačo publiko. Vemo, da nas bodo sprejeli, tudi z manjšimi napakami in prav zato se pred njimi še bolj potrudimo, ker vemo, da nas imajo radi.

Rada imam realistično gledališče. Pri tem ne mislim, da zgodba ne sme biti fiktivna. Mislim na iskreno igro in iskreno izražanje čustev. Ne razumem prehudega pretiravanja, prehudega spakovanja kakor tudi ne pretirane grobosti in banalnosti. Verjetno je tudi to stvar okusa. Ne znam biti čisto moderna in hkrati ne preveč všečna nekaterim trendom komedije na prvo žogo. Verjamem, da režiram  predstave, ki pri gledalcu pustijo sled. In verjamem, da to naša skupina naredi prav z iskrenostjo.

gledališče

Foto: Arhiv KD Leskovec

S sprenevedanjem ni vredno iskati všečnosti. V bistvu gledališče ni dosti drugačno od realnega življenja. Vsako vlogo je tudi v življenju treba odigrati s popolno predanostjo in ne s figo v žepu. Bodi v danem trenutku to, kar ti je takrat dodeljeno. Mama, žena, partner, predan sodelavec, sosed. Človeško je imeti tudi napake. Ne moreš hliniti in se skrivati za masko nekega drugačnega človeka. Ko sem na odru Minka, pride Minka vame in zaživi svoje življenje in ko sem med ljudmi svojega vsakdana, sem takšna, kot sem. Prav je, da se trudimo biti boljši, nikakor pa ne smemo delati v neskladju s svojo naravo, ker nas to na dolgi rok izčrpa.

Na odru preizkušam in podoživljam situacije, ki jih v življenju morda nikoli ne bom. Iz vsake vloge izstopi igralec bogatejši, čeprav je pravkar na odru razgrnil vso svojo notrino. V življenju pa maske ubijajo naše bistvo in siromašijo naše odnose.

Še enkrat se bom poigrala z besedo GLEDALIŠČE. Življenje se na odru GLEDA in IŠČE. Gledališče ga odseva, ko mu na odru nastavi ogledalo – z lepo ali pa pač manj lepo sliko.

Piše: Mirjana Marinčič, vodja dramske sekcije pri KD Leskovec pri Krškem Kdaj ste bili nazadnje v gledališču? Večina najbrž na predstavi domače gledališke skupine Kulturnega društva Leskovec pri Krškem. Zakaj si sploh želimo ogledati nekaj, kar se nekdo pred nami pravzaprav igra? V mislih sem se malo poigrala z besedo GLEDALIŠČE. Nekdo GLEDA in nekdo nekaj IŠČE. Gledalec išče sporočilo, ogledalo, zgodbo ali zgolj zabavo. Igralec išče prejemnika svojega sporočila, išče publiko, išče pohvalo in aplavz. Igralec je pravzaprav posrednik, ki preko sebe in skozi sebe prezrcali gledališko besedilo. Gledališče bi naj bilo ogledalo sveta. Česa v svetu? Sveta samega po…

Pregled ocene

Ocena uporabnikov: 3.53 ( 3 ocen)

Objavite komentar