BREZ

RECENZIJA PREDSTAVE BREZ ŠODR TEATRA

Piše: Larisa Javernik

Režiserka: Sara Lucu, asistent režije in dramaturg: Mišo Mićić, kostumografinja: Katarina Šavs, scenografinja: Nastja Miheljak, luč: Dani Žorž, Mitja Ožbolt, zvočna slika: Sara Lucu, Mišo Mićić, video: Sara Lucu in ustvarjalci predstave, fotograf: Martin Vogrič Dežman

Igrajo: Matija Kastelic, Lovro Lah, Petra Radoja, Jurij Torkar, Vanda Veingerl, Ita Weber

Predstava Brez skozi performativne in intermedialne gledališke elemente raziskuje polje ter različne oblike prisotnosti, bivanja. Ustvarjalcem uspe z minimalnimi gledališkimi elementi ustvariti svojevrstno umetniško izkušnjo, v kateri sta tako igralec kot gledalec osrednja nosilca in opazovalca, hkrati pa vseskozi tudi medsebojni predmet preučevanja. Medsebojno preučevanje se skozi predstavo odvija na dveh vase prelivajočih se ravneh. Prva raven vključuje prisotnost maske – dejanske in metaforične, druga raven masko odvrže, oziroma prevprašuje možnost njene odsotnosti. Maska se na odru ne pojavi samo kot oprijemljiv rekvizit, oziroma kostumski element, ampak tudi kot neke vrste vseprisotna jungovska persona, ki označuje različne pojave, oziroma oblike človeškega (ne)obstajanja.

brez šodr teater

Te pojavne oblike bivanja ustvarjalci skozi predstavo bolj ali manj uspešno razkrivajo in odkrivajo. Uvodni in zaključni del morda preveč neposredno in preveč očitno vpelje masko in z njo povezan element skrivanja identitete, sleherništva in hkratne vpletenosti v širše družbene ustroje, ki od nas zahtevajo zavzemanje določenih vlog. Moteči in na trenutke odvečni so tudi video posnetki, ki se občasno zavrtijo v ozadju. Z njimi sicer predstava pridobi še na eni ravni prisotnosti oz. odsotnosti, ampak hkrati ravno zaradi še ene ravni dogajanja, ki jih posnetki prinesejo, na trenutke deluje nekoliko nekoherentno, prenasičeno in neulovljivo. Posnetki premočno posežejo v tok dogajanja, ga ustavijo in ponekod zadušijo.

Najmočnejši je nedvomno osrednji del predstave – ko maske padejo, v kateri igralci, skoraj kot bi se znašli v nekakšni obliki mesta Goga, pred gledalca in hkrati sami pred sabo postavijo na ogled absurdnosti svojih in posledično naših odnosov. Prizori osrednjega dela med seboj sobivajo, komunicirajo in rastejo skozi formo variacij znotraj ponavljanja. Tu igralcem uspe vzpostaviti zavedanje, da smo ne samo v svoji vsakodnevni resničnosti vseskozi opazovani in vpleteni, ampak smo tudi v samem gledališkem aktu, kateremu prisostvujemo z lastnimi telesi, mislimi; z lastno bivanjsko obliko, tudi kot gledalci in individuumi vseskozi opazovani in vpleteni. Na drugi strani pa so tudi igralci sami postavljeni v dvojno obliko prisotnosti – oni kot igralci in oni kot ljudje, ki pač v tem trenutku igrajo.

brez šodr teater

Predstava večinoma komunicira brez besed. Tudi če je beseda prisotna, ta deluje kot mašilo, s katerim liki zapolnjujejo prazen prostor med njimi, kot da sami sebe z uporabo verbalnega jezika prepričujejo, da še obstajajo, kar odlično prikaže stanje današnjega človeka. V ospredje je namesto jezikovnega sporočanja postavljen fizis, telo in njegove razsežnosti. Igralci se preko prvin fizičnega gledališča sprašujejo tudi o našem odnosu do telesa; o telesu, ki ga slačimo, ga oblačimo, o telesu, ki ga gledamo, ga delimo in ga dajemo na ogled. Vse to poteka v zavedanju dvojnosti, ki ga prinaša sam performativni akt, a hkrati v odnosu do življenja izven gledališča. Telo je tako zelo premišljeno in dobro postavljeno v interakcijo z drugim telesom, kar odpira vprašanja o iskanju ravnotežja znotraj odnosa do samega sebe in do drugih. Gledalec se zato začne spraševati o tem, kdo smo, ko smo sami, ko nas nihče ne gleda in kdo smo, ko smo z drugimi. Kako tisti drugi sprejme našo prisotnost, kako to vpliva nanj in koliko sebe se (lahko) damo za drugega.

Ta teža ozaveščene prisotnosti in bivanja se v predstavi strne v prikaz in razvoj fetišističnih, obskurnih, zbanaliziranih, zdolgočasenih ali praznih odnosov; v iskanje omejitev – lastnih in drugih. Tu so igralci najbolj suvereni. Prepričljivo menjujejo vloge, se neustrašno podajajo v različne odnose in so pri tem vedno pozorni in odzivni drug na drugega. Pri tem jim uspe celo obdržati in vnesti nekaj subtilnih humornih vložkov. Ti podkrepijo absurdnost nekaterih prizorov in občutno pridajo k dogajanju na odru.

Če bi lahko predstavi očitali nekoliko šibko zastavljen dramaturški okvir, nekaj razpršenosti znotraj koncepta, pa je nedvomno treba pohvaliti dobro izkoriščen prostor, uigranost igralske ekipe in splošno atmosfero, ki prežema predstavo in gledalca (z vsemi njegovimi maskami vred) zagotovo ne pusti praznega.

brez šodr teater

RECENZIJA PREDSTAVE BREZ ŠODR TEATRA Piše: Larisa Javernik Režiserka: Sara Lucu, asistent režije in dramaturg: Mišo Mićić, kostumografinja: Katarina Šavs, scenografinja: Nastja Miheljak, luč: Dani Žorž, Mitja Ožbolt, zvočna slika: Sara Lucu, Mišo Mićić, video: Sara Lucu in ustvarjalci predstave, fotograf: Martin Vogrič Dežman Igrajo: Matija Kastelic, Lovro Lah, Petra Radoja, Jurij Torkar, Vanda Veingerl, Ita Weber Predstava Brez skozi performativne in intermedialne gledališke elemente raziskuje polje ter različne oblike prisotnosti, bivanja. Ustvarjalcem uspe z minimalnimi gledališkimi elementi ustvariti svojevrstno umetniško izkušnjo, v kateri sta tako igralec kot gledalec osrednja nosilca in opazovalca, hkrati pa vseskozi tudi medsebojni predmet preučevanja.…

Pregled ocene

Ocena uporabnikov: Bodite prvi !

Objavite komentar