GLEDALIŠKA VZGOJA UMEŠČENA V SEDANJOST

Tekst in foto: Simona Zorc Ramovš

Moje razmišljanje je vzpodbudil nedavni 7. kongres šolske, študentske in adolescente medicine Slovenije z mednarodno udeležbo v Portorožu z osnovno temo: zdravje šolarjev in mladostnikov v luči pasti sodobnega življenja, v organizaciji sekcije za šolsko, študentsko in adolescentno medicino Slovenskega zdravniškega društva. O vplivu uporabe IT tehnologije na odraščajoče otroke in mladostnike so razpravljali ugledni domači in tudi tuji predavatelji. Ugotovljeni so bili predvidljivi izsledki: otroci, ki odraščajo v bolj izobraženih sredinah, sodobno tehnologijo (računalnik, tablice, pametne telefone) pogosteje uporabljajo tudi za pridobivanje dodatnih znanj, v povprečnih sredinah pa predstavlja tehnologija največkrat le hitri dostop do računalniških iger. Če IT tehnologija postane redni organizator, pravzaprav cilj prostega časa mladostnikov, lahko vpliva na njihov socialni razvoj. Ker si mladi uporabniki tip (značaj) igre izbirajo po svojem okusu, te največkrat ne pripomorejo k razvijanju osebne rasti. Ravno nasprotno. Ti mladi se težje vključujejo v družbo, v komunikacijo, dialog in s tem poglabljajo lastnosti, ki ga sicer ovirajo pri socialnem vključevanju. Tem spremembam težko sledi tudi šolski sistem, kot ga imamo danes, čeprav mu s stalnimi novostmi želi slediti. Moje razmišljanje tako povezujem z željo in jasnimi impulzi mentorjev šolskih izbirnih predmetov, konkretno gledališke vzgoje, da bi bilo smiselno doseči, da imajo učenci možnost to izbirno vsebino podaljšati na več let oz. do zaključka devetletke. Le tako bo lahko dosežen bistven rezultat, ki ga pri svojem delu opažajo učitelji pa tudi sama – kot mentorica, režiserka in gledališka pedagoginja: zadovoljstvo in osebna izpolnjenost ob kreativnem soustvarjanju v gledališki produkciji.

gledaliska vzgoja

Gledališče Hiška, OŠ LA Grosuplje &KD Teater Grosuplje; Jacob in Wilhelm Grimm, prir. Irena Žerdin in Tina Dobrajc: Sneguljčica, zgodba o ljubezni, prijateljstvu in lepoti, otroška predstava, premiera 2011, režija: Irena Žerdin ( kostumografija: Tina Dobrajc); produkcija ZKD Grosuplje

Znanja in veščine, ki jih prinaša kreativno gledališko ustvarjanje odraščajočim generacijam

  1. Razmišljanje in poglobljeno razumevanje besedila

Pri otrocih zadnje desetletje opažam, da pri naučenem besedilu prevečkrat sploh ne vedo, kaj govorijo. Najbolj je to očitno pri interpretaciji poezije, ko otroka zavede ritem pesmi, ki mu sicer pomaga pri pomnjenju, ne pa pri osmišljanju vsebine povedanega. Mogoče to izkušnjo narekuje že sam sistem šolanja, ki od otrok zahteva pomnenje številnih podatkov. Ta množičnost pa duši zelo pomembno ustvarjalno fazo učenja: spretnost povezovanja in nadgrajevanja naučenih informacij med seboj. Tako se velikokrat zgodi, da otroka sredi interpretacije poezije zmanjka: kar naenkrat sploh ne ve, kaj je govoril. Sama sem veliko ur dela – kadar so otroci sodelovali na kakšni krajevni prireditvi – posvetila vsebini oz. analizi poezije, da so se otroci lahko vživeli v situacijo, ki jo opisuje pesem. Z drugo besedo, besedilo pesmi sem za vsakega posameznika prevedla v zgodbo današnjosti, vezano na njegovo osebno izkušnjo, le tako se je kot interpret lahko suvereno odprl publiki. Interpretaciji gledališke igre in zavedanju pomena govorjenega smo v Gledališču Hiška in Hiša KD Teater & OŠ LA Grosuplje – kjer sem se izjemni mentorici in režiserki Ireni Žerdin pri delu z igralci pridružila v zadnjem delu produkcije – posvetili osrednjo pozornost. V tem obdobju smo reševali najbolj pereče in težke prizore z logično postavitvijo situacije, kjer smo izhajali iz otroka samega, oziroma iz njegovega gibalnega koda v besedno sporočilo. Tudi zato so ob vsaki ponovitvi – bilo jih je več kot 20 – mladi igralci delovali živo in prepričljivo. Tisti, ki so bili bolj nadarjeni za uprizoritvene umetnosti, so iz polja svoje vloge po toliko vajah in ponovitvah uspeli začutiti celoten ustroj predstave. Še več, zaradi zavedanja in jasne opredelitve, za kaj so potrebni v predstavi – ne glede na pomembnost vloge – so uspeli celo uravnavati ritem predstave glede na odziv publike. S seboj so uspešno potegnili tudi tiste, ki tega niso čutili, vendar so bili v svoji vlogi dovolj suvereni. Mentorica je zelo premišljeno izbrala vsebine oz. pravljice, ki so jih otroci poznali že od doma in so tudi zato lahko osvojili podtone sporočila pravljice. Prav tako smo preko avdicij naredili optimalno zasedbo vlog. Gledališče, kot smo ga soustvarjali, je torej temeljilo na posamezniku, na njegovih sposobnostih in popolnemu razumevanju in zavedanju odrskega dogajanje prav v vsaki situaciji. Vse to mu je omogočalo popolno kreativnost v gledališkem ustvarjanju in s tem tudi »umetniško rast«. Gotovost v besednem izražanju in nastopanju je običajen rezultat te ustvarjalne faze.

gledaliska vzgoja

Gledališče Hiška, OŠ LA Grosuplje &KD Teater Grosuplje; James Matthew Barrie, prir. Irena Žerdin: Peter Pan, otroška predstava, premiera 2009, režija: Irena Žerdin ( kostumografija: Tina Dobrajc); produkcija ZKD Grosuplje

 

  1. Povezanost govora s telesno dinamiko, gestami

Otroci se zaradi svoje narave – odraščanja – jezika se učijo, zato predstavlja velik del razumevanja povedanega tudi gestika sogovorca, mentorja ali režiserja. Svet besed pri njih predstavljata dve močni komponenti: zvočna intonacija in gib, ki ju otrok poveže v eno. Zato je tako pomembno, da poleg besede vsebino predstave sporočajo tudi z odrskim gibom. In ta vidik lahko razširimo tudi na prostor vsakdanjega družbenega delovanja, saj pravzaprav živimo v času podob in le površnih, hipnih vsebin.

Vsi vemo, da v malih ustih domuje manjši glasek. In če ga postavimo na oder, mora tudi ta glasek seči do zadnje vrste komorne dvorane. Pravzaprav samo otrok, ki je popolnoma varen v odrski resničnosti, zmore glasovno preseči svoje kapacitete. Ker vidik dela z otroki, kot ga opisujem, temelji na dojemljivosti, gestiki vsakega posameznega otroka, je popolnoma jasno, da se tu razvija zelo subtilen pedagoški proces. Otroka vodiš, pa sam tega sploh ne opazi. Preko različnih gledaliških vaj ga je treba izzvati do te mere, da ga aktiviramo tudi k ustvarjalnemu gibalnem procesu, ki mu pomaga pri bolj izpostavljenem govornem delu. Od tu še korak naprej pri najstnikih že uporabljam sistem, ko mu z izbrano fizično akcijo ali s pomočjo soigralcev pomagam do željene situacije, ki se odraža tudi na intonaciji, odtenku govora, ki ustreza prizoru odrske uprizoritve. Mentor in režiser mora biti pri tem načinu dela v prvi vrsti izjemen opazovalec, ki zna naravno gibanje prevesti, uporabiti za potrebno sporočilo igralca (vloge) publiki. Za tako delo mora znati, poznati in tudi konstruktivno uporabiti profesionalne veščine gledališke vzgoje. Če je rezultat tega dela mladi igralec, ki deluje kot eno s spojem štirih komponent: dih, glas, gib, misel, je uspešno uporabil svoj pedagoški eros.

gledaliska vzgoja

Gledališče Hiša, KD Teater Grosuplje; avtorski projekt ansambla Gledališče Hiša: Družine si ne moreš izbrati sam, mladinska predstava, premiera 2013, režija: Irena Žerdin, asistent režije: Jan Pirnat ( kostumografija: Tina Dobrajc in Gledališče Hiša); produkcija ZKD Grosuplje

 

  1. Odpiranje govornega kanala, jasna, čista komunikacija

Z vsem zgoraj omenjenim pa skozi ustvarjalni proces – mali igralec in mentor – čistita polje pripovedi in izčistita gledališki način njegovega izraza. Velikokrat se zgodi, da se dramsko besedilo na tej poti skrajša na minimum. Posredno mali igralec spoznava zelo konkreten način jasne komunikacije. Ta način velikokrat prenese tudi v vsakodnevne situacije, kar je več kot dobrodošlo.

Odpiranje govornega kanala pomeni dobro držo, sproščeno telo z govornim aparatom, ki deluje optimalno: tudi kadar igralec govori tiho, zna usmeriti zvok do tja, kjer mora biti slišen in tudi takrat, ko je glasen, ohranja razločnost. Samo svobodno telo zmore oblikovati čist in jasen glas. K temu pripomorejo skrbno izbrane dihalne, dikcijske, oz. govorne in gibalne vaje. Omenjeno urjenje pomaga igralcu, da zavestno obvladuje male ponavljajoče nehotene gibe (tike), ki so pri otrocih, oz. mladostnikih prehodne narave.

V zadnjih letih opažam vse več težav pri izreki. Zanimivo pri tem je, da je prav med njimi veliko navdušenih igralcev oz. nastopajočih. Tudi kadar gre za takšne motnje pri posamezniku, mu vse naučeno pomaga k večji sproščenosti govornega aparata, kar zmanjša moteče elemente govora, oz. omili napačno izreko. Redna tovrstna vadba čez več let pomeni izboljšanje govorne tehnike, pa tudi spoštovanje in skrb do maternega jezika.

 

gledališka vzgoja

Gledališče Hiša, KD Teater Grosuplje; avtorski projekt ansambla Gledališče Hiša: Družine si ne moreš izbrati sam, mladinska predstava, premiera 2013, režija: Irena Žerdin

  1. Logika v gledališču

Gledališka umetnost v sebi združuje vse vrste umetnosti: likovno, glasbeno, odrski gib (ples, ..) in multimedijo (projekcije, deli posnetih filmskih vložkov). Neposredno ob ustvarjanju mladi igralci spoznavajo tudi osnove likovnega izražanja – vsebovana v likovno zaokroženih celotah s sceno, kostumi in gledališko masko. Glasbe je v predstavah vse več – mentorji na šolah kljub težkim (tehnično in finančno nevzpodbudnim) razmeram ustvarjajo celo muzikale – kjer v večini sodelujejo skoraj vsi učenci. Torej mladi igralci »komunicirajo« z več vrstami glasbe: tisto, ki jih podpre v vzdušju odrskega dogajanja, pa tudi tisto, ki jo ritmično ujamejo kot spremljavo k petju ali plesu. In velikokrat se vsemu temu priključi tudi projekcija (na četrto steno) kot hitra scenska rešitev, saj v šolah le redki ravnatelji razmišljajo, da je za uspešno kulturno vzgojo, prav tako kot za športno, potreben ustrezen prostor – kulturna dvorana. Večnamenski prostori (v osnovi namenjeni športni dejavnosti) so akustično in svetlobno neprimerni za gledališke dogodke. Mentorji z večjimi ambicijami tako v vrstah osnovnošolskih gledaliških navdušencev poskrbijo tudi za tehnično podporo. Tako sta poleg mentorja in njegovega pomočnika v izvedbo predstave vključena tudi učenca, ki skrbita za ton in tehniko, drugi ali druga pa za gledališko masko. Vsekakor gre za zelo konkreten stik pri vzpostavljanju smiselnega sobivanja (osmišljanja) med vsemi komponentami. V ustvarjalnem procesu se učenci poleg logike interpretacije besedila učijo še logičnih povezav med omenjenimi komponentami gledališča. Gre za pravi analitični, globalni pristop k celoti, ki ga lahko uporabijo tudi na drugih področjih.

gledaliska vzgoja

Gledališče Hiška, OŠ LA Grosuplje &KD Teater Grosuplje; Astrid Lindgren, prir. Irena Žerdin: Pika Nogavička, otroška predstava, premiera 2010, režija: Irena Žerdin ( kostumografija: Tina Dobrajc); produkcija ZKD Grosuplje

 

  1. Socialni vidik gledališke igre

Skozi vsebino igre otroci nehote razmišljajo in osmišljajo, oz. ustvarjajo relacije, ki so zapisane v besedilu. Velikokrat pa se vsaj v najstniških skupinah (močno pomankanje besedil) preko avtorskega besedila razrešuje in analizira dogodke, ki so se zgodili v šoli med vrstniki. Prav zanimivo je, kako otroke tretje triade vznemirjajo teme, ki predstavljajo mejne situacije (samomori, zabave z uživanjem prepovedanih trdih in mehkih substanc, nosečnosti, rezanja, izsiljevanja (tudi internetnega), šikaniranje določenih skupin oz. sošolca, … Tu mora jasno črto (gre lahko tudi za kritiko staršev, učiteljev, sošolcev, družbe) odnosa do uprizorjenega s strani igralcev znati potegniti mentor, seveda na način, da ostaja skoraj neviden v svojem vodenju. Mladostniki torej preko odrske resničnosti analizirajo in razrešujejo težave iz vsakdanjega življenja. To je tudi primarna lastnost gledališke umetnosti. Če uprizarjajo dramsko, oz. literarno besedilo, ima to običajno že vzpostavljen kritičen odnos do družbe in njenih anomalij. Pogovori o teh intimnostih, ki se zaradi narave gledališča vedno pretvorijo na osebno raven, vzpostavijo oz. poglobijo medsebojne odnose odraščajočega mladega igralca z vsem člani skupine. Mladi igralci se tako homogeno povežejo tudi z mentorjem, saj z njim delijo stvari, ki jih s starši ne morejo. Vendar to nikakor ne pomeni, da odnosi, ki se razvijajo skozi študij predstave, nadomestijo družinske odnose. Študij predstave otroke in mladostnike med seboj poveže na poseben način, ustvari marsikakšno prijateljstvo, ustvarja aktivnega posameznika družbe. Pri dobrih analizah predstav pa postajajo igralci boljši opazovalci sebe, drugih in okolice. Zaupnost in varnost pri tem procesu se pazljivo gradi čez več let.

gledaliska vzgoja

Gledališče GGNeNi, KD Teater Grosuplje; Svetlana Makarovič, prir. Simona Zorc Ramovš: ŠKRAT KUZMA, otroška predstava, premiera leta 2001 (prva in druga priponka), režija: Simona Zorc Ramovš (kostumografija: Andreja Džakušič)

 

  1. Urejenost in odgovornost

Vsak skok v drugo vlogo za sabo potegne vživljanje v novo situacijo. Pri tem igralcu pomagajo scena, ki ustvarja odrsko resničnost, prav tako kostum in maska. Ker je igralcev več, mora vsak poskrbeti za svoj kostum in masko, v primeru gostovanj tudi za rekvizite in posamezne dele scene. Igralec mora razviti odnos do svoje gledališke podobe: skrb in urejanje kostumov, osebnih rekvizitov in posameznih elementov scene. Vse to od igralca zahteva urejenost in odgovornost. Odgovornost do celotne ekipe pa zahteva še več. Vsak mali igralec se mora zavedati, da je skoraj nemogoče, da manjka ob uprizarjanju predstave. Gledališče ima to lastnost, da je vsak nastopajoči solist. Nepredstavljivo je, da bi črtali tiste prizore predstave, kjer igra igralec, ki je zbolel. Tu se začnejo razvijati socialni odnosi med igralci – prostovoljnost in vzajemnost – veže jih skupen interes: dobro odigrati predstavo. S temi dejanji lahko otrok ali mladostnik razvija najplemenitejše lastnosti svoje osebnosti. Gre za izkušnjo, ki mu bo v zrelem obdobju pomagala pri njegovem razumevanju in delovanju v družbi, podjetju ali družini.

gledaliska vzgoja

Gledališče Hiška, OŠ LA Grosuplje & KD Teater Grosuplje: Svetlana Makarovič, prir. Irena Žerdin: Pekarna Mišmaš, otroška predstava, režija: Irena Žerdin (kostumografija: Tina Dobrajc), premiera 2009; produkcija ZKD Grosuplje

  1. Veselje ob konstruktivnem sprejetju publike

Neopisljivo je pričakovanje mladih igralcev, ki so po večmesečnem študiju in ustvarjanju predstave v trenutku pred razkritjem ustvarjenega publiki. Ne glede na starost mladih igralcev, gre vedno za poseben občutek, ko prvič v maski in popolnih kostumih čakajo na izpolnitev. In ko se zavesa odpre, se vzpostavi nov dialog. Tih. Neverbalen. Pozoren v dve smeri – do soigralcev in do gledalcev. V odprtosti in iskrenosti, ki je tako pretresljiva na odru, kjer se sprošča otroška gledališka domišljija. To ostaja sodelujočim v spominu za vedno. To je dragocenost in kapital za novo razmišljanje evropske družbe. Mogoče se sliši pompozno, vendar po mnogih izkušnjah še vedno verjamem v to. In ko smo v primeru kulturne vzgoje, ki smo jo izvajali na ZKD Grosuplje v okviru gledališke dejavnosti – po premieri v istem tednu imeli še pet ponovitev – po skrbni analizi vsake uprizoritve izvedli še izboljšave, ki so jih mladi igralci testirali takoj naslednji dan v kontaktu z živo publiko, lahko rečem, da je ta proces dobil svojo dodano vrednost. Bil je osmišljen, ovrednoten iz strani vseh vpletenih. Z jasnim zavedanjem, da je umetnost prostor, kjer lahko svojo umetniško kreacijo vedno gradiš skupaj s publiko in dobrimi soigralci. Zveni videno in znano?

gledaliska vzgoja

Gledališče Hiška, OŠ LA Grosuplje &KD Teater Grosuplje; Astrid Lindgren, prir. Irena Žerdin: Pika Nogavička, otroška predstava, premiera 2010, režija: Irena Žerdin ( kostumografija: Tina Dobrajc); produkcija ZKD Grosuplje

 

  1. Veselje ob osebnem vložku (participaciji) v umetniško kreacijo

Osebna rast pomeni tudi zavestno analizo poti ustvarjanja. Gre za dragocen model, ki ga lahko mladostnik ali otrok prenese na katero koli drugo polje delovanja. Pomeni kreativnost, fleksibilnost, sprejemanje in razumevanje drugega in drugačnega. Na tej poti se zgodijo tudi konflikti, spremembe ob spoznanjih, zavzemanje in razumevanje pozicije sebe samega, sebe v odnosu do drugih, spoznanje o moči skupnosti, kadar gre za množične prizore. Vseskozi z globokim upoštevanjem in spoštovanjem vseh sodelujočih, spoštovanjem do sporočila uprizoritve, z odnosom do lepe, ritmično in razločno izgovorjene misli in besede. Mladi igralec se tako nauči izboriti pozicijo biti slišen in znati poslušati druge. Zaveda se moči in pomena očesne komunikacije, vsakega telesnega giba. Se vam ne zdi, da pravzaprav govorim o državljanski vzgoji? Mar ni odgovorna participacija v kulturnem ustvarjanju, ne le na gledališkem področju, pravzaprav državljanska vzgoja???? Metoda učenja pa je tako konkretna, da jo lahko razume prav vsak otrok. Govorimo lahko tudi o učenju modela participativnosti, novega temelja razmišljanja evropske skupnosti. Na koncu lahko samo strnem: gledališka vzgoja je izjemna popotnica za nadaljnji razvoj mladostnika ali otroka. Opredmeti nujen odnos človeka do skupnosti in ga vzpodbudi za konstruktivno vključenost vanjo. In tako je rojen kreativen in kritičen gledalec.

gledaliska vzgoja

Gledališče Hiška, OŠ LA Grosuplje &KD Teater Grosuplje; Astrid Lindgren, prir. Irena Žerdin: Pika Nogavička, otroška predstava, premiera 2010, režija: Irena Žerdin ( kostumografija: Tina Dobrajc); produkcija ZKD Grosuplje

Epilog po slovensko

Za zaključek mojih razmišljanj, ki so vsa potrjena s konkretnimi rezultati (v dodanih fotografijah), tudi z nazivom »primer dobre prakse« z ogledom evropske komisije projekta JSKD (Kulturni vodiči prostovoljci) pa dodajam, da smo pogoje, kjer smo mentorji in otroci ustvarjali optimalno, gradili več desetletij. V kulturnem gibanju procesi trajajo nekaj časa, da stečejo. Kot idealne pogoje razumem vso optimalno tehnično podporo (dostopna uporaba odrske tehnike in dvorane), pa pazljiv izbor profesionalnih mentorjev, ki so nadgradili naša znanja in so bili dostopni za vse soustvarjalce predstave oz. produkcij, seveda oboje postavljeno na bazo zadostne količine financ. Tudi kadar gre za ljubiteljsko kulturo, je za razvojni proces potrebno trajnostno in stabilno financiranje (v tem primeru iz proračuna občine). Tudi tega smo omogočili preko pravilnika in ustreznega razpisa, ki je baziral na dveh komponentah – kvaliteti in močni post produkciji. Za oboje je poskrbela strokovna služba ZKD Grosuplje. Izobraževalni program je poleg produkcije same vključeval: dve intenzivni delavnici s profesionalnimi ustvarjalci (po najmanj pet ur), brezplačno uporabo dvorane s podporno ekipo (asistent režiserja, tehnično ekipo, kostumografinjo, scenografinjo, maskerko), ogled profesionalnih in ljubiteljskih predstav z analizo videnega, … in veliko mero odnosov, kot jih današnja družba skoraj ne pozna – zaupanje, odkritost, neposrednost, (fizična) bližina in iskrenost. In so se »rodile« vrste čakajočih otrok, ki so se (mogoče se še) že v prvem in drugem razredu veselili, da postanejo del gledališke ustvarjalne ekipe. Zdaj je ta sistem nekako vzpostavljen, vendar brez profesionalnega vodstva, razvojne vizije in bistvenega za rastočo generacijo: brez vzpodbudnega okolja. Tako je primer dobre prakse obstal na točki, ker se je vodstvo občine odločilo, da strokovne službe ne potrebuje več. In to ni edini tak primer pri nas v Sloveniji. In to se ne dogaja le v kulturi … Žal se tudi profesionalni kulturni delavci, ki ustvarjajo na teh področjih premalo zavedajo, da take dobre prakse pomlajujejo njihove vrste gledalcev, ki so vse starejše. In zato je povezava med izobraževalnimi ustanovami in profesionalnimi kulturnimi delavci potrebna, saj vnaša v izobraževalni sistem svežino in novo motivacijo za otroke, ki so (bodo) v prvi vrsti dobri kritični gledalci. In zato ob ukinitvi takih dobrih praks ne bi smeli upogljivo molčati. V evropskih državah je koncept kulturne (gledališke) vzgoje razvojno pred nami. Nekatere države so med predmete osnovnega šolanja kot obvezni predmet vključile tudi gledališko vzgojo. Participativnost gledalcev v evropskih produkcijah vzpodbuja nove estetike sodobnega gledališča. Mi pa imamo tak sistem vzpostavljen že desetletja, pa ga ne znamo (zmoremo) prav predstaviti, razvijati in s povezovanjem ustvarjati pomen in pomembnost kulture. Pa bi bili drugim lahko za vzgled. Spoštovanja in sodelovanja med vsemi ustvarjalci – ljubiteljskimi in profesionalnimi – kritično primanjkuje. Vsi skupaj še vedno apatično pristajamo na to, da sedanja slovenska politika kulturo podčrtuje kot družbeni podsistem, nezavedajoč se, da je prodorna in močna kultura gonilo družbe in kazalec njene gospodarske in politične zrelosti.

gledaliska vzgoja

 

 

 

Tekst in foto: Simona Zorc Ramovš Moje razmišljanje je vzpodbudil nedavni 7. kongres šolske, študentske in adolescente medicine Slovenije z mednarodno udeležbo v Portorožu z osnovno temo: zdravje šolarjev in mladostnikov v luči pasti sodobnega življenja, v organizaciji sekcije za šolsko, študentsko in adolescentno medicino Slovenskega zdravniškega društva. O vplivu uporabe IT tehnologije na odraščajoče otroke in mladostnike so razpravljali ugledni domači in tudi tuji predavatelji. Ugotovljeni so bili predvidljivi izsledki: otroci, ki odraščajo v bolj izobraženih sredinah, sodobno tehnologijo (računalnik, tablice, pametne telefone) pogosteje uporabljajo tudi za pridobivanje dodatnih znanj, v povprečnih sredinah pa predstavlja tehnologija največkrat le hitri…

Pregled ocene

Ocena uporabnikov: 4.03 ( 6 ocen)

Objavite komentar