KLEPET Z MIJO

Mini portret aktualne predsednice Zveze kulturnih društev Slovenije

Piše: mag. Jože Osterman

Zveza kulturnih društev Slovenije je letos  dobila predsednico. Kakor daleč seže spomin, tudi v čase predhodnice Zveze kulturnih organizacij Slovenije (ZKOS), so krovni organizaciji vselej predsedovali moški, čeravno bi se v vseh teh letih verjetno izkazalo, da je med člani kulturnih društev bistveno več žensk kot moških. Tak moški pristop sicer med Slovenci in Slovenkami ni ravno nenavaden: veliko število nevladnih organizacij, kjer so skoraj vse postorile ženske, prav tako ni občutilo vodenja ženske roke – a zdi se, da so bila ravno kulturna društva, kar zadeva emancipacijo žensk, med zglednejšimi. Torej lahko le iskreno dahnemo: končno! Prav je, da jo zato tudi pobliže predstavimo. In sva se domenila za razgovor.

Naša predsednica  je prišla na najin klepet naravnost s seje upravnega odbora borzno posredniške hiše, ki ga tudi vodi. Točno, čeravno take seje človek ne more nikdar načrtovati do minute natanko. Urejena poslovna ženska v elegantnem črnem kostimu. Že na prvi pogled se vidi, da zadevo obvlada, pa tudi iz obnašanja osebja v hotelu in kjer borzniki očitno večkrat zasedajo, je pričalo, da je pogosta gostja, ki jo zelo spoštujejo. Gospa Mija (Marija) Aleš si to vsekakor zasluži.

Mija je klena Gorenjka, rojena v Britofu, ki je danes eno od naselij v kranjski mestni občini. Lep kraj severno od avtoceste, od koder vodi cesta na Jezersko in se odpira prelep pogled na Krvavec in okoliške gore. Mija na moje malce zlobno vprašanje, ali se reče v Britofu ali na Britofu, takoj  parira: Živela sem v Britofu, zaključila pa bom na britofu!« Naša Britofljanka je osnovno šolo obiskovala v bližnjih Predosljah; že v prvem razredu osnovne šole je začela s klavirjem na kranjski glasbeni šoli in nadaljevala s solopetjem na srednji glasbeni šoli. Doma so bili sami umetniški talenti: oče je odličen pevec in tudi mati je odraščala s kulturo, obe sestri pa imata tudi umetniške talente. Glede na to bi se lahko zdela odločitev, da se Mija šola na Srednji gradbeni šoli v Ljubljani, kasneje pa še računalništvo na kranjski Fakulteti za organizacijske vede (empirične vede, daleč od umetnosti) presenetljiva, a ta zgodba je dovolj nenavadna, da ji velja posvetiti nekaj stavkov. Njeni dve imeni namreč nista kar tako.

Mija sicer v svojem rojstnem listu nosi ime Marija. Zanimivo, sam ne poznam primera, da bi se Marijo kar pokrajšalo v Mijo. Morda v Marjo, Marjano, Miro – ampak v Mijo? A lastnica imen nima posebnih dilem: Marija je njen organiziran, materialističen, morda bi lahko rekli realističen del, s katerim si služi kruh kot prokuristka družinskega podjetja (pletenje žičnih ograj), nadzornica borznoposredniške hiše in uživa kot zagnana športnica, zlasti smučarka. Mija pa je njen mehki, čustveni del, ki  se uresničuje v njeni zelo solidni ljubiteljski pevski karieri, predanosti kulturnemu delu v pevskem zboru in drugih dejanjih s socialnim in karitativnim ozadjem, ki jih ni malo. Med obema poloma ni globoke črte, kajti njenega družinskega življenja s petimi otroci (in kajpak enim soprogom), pa denimo projektiranja in izdelave cerkvenega oltarja v cerkvi na domačem Bregu ob Savi, ob tem pa še vodenju dveh kulturnih zvez: mestne v Kranju in slovenske, ki domuje v Ljubljani, spontane predanosti dela v  svetu območne izpostave Kranj in nazornemu svetu JSKD Slovenije lahko lociramo samo nekam vmes. Uh, bo marsikdo (tako kot sem sam): ali ni to preveč stvari za enega samega človeka!? A se pomislek izkaže kot odvečen: Marija – Mija vso to množico stvari opravlja z tako nenavadno samoumevno lahkotnostjo, da človek lahko samo osupne. Ne dvomi, da ne bi zmogla, hkrati pa se niti pohvali ne, ker je pri tem res uspešna.

Ob vprašanju, kako je ob obsežnem delu za domačo firmo zmogla po dvoletnem zastoju pred šestimi leti imenitno obuditi ZKD Kranj, pri čemer danes praktično opravlja skorajda celotno operativo (ne da bi si izplačala vsaj kak evro za stroške, ki pri tem nedvomno nastanejo), podobno ali enako pa je z njenim delom  za druge ustanove ljubiteljske kulture, lakonično odgovarja, da ne vidi problema in da je poglavitno, da stvari pač tečejo. Česa takega ne vidiš ravno pogosto, še posebej ne v teh časih, ko je razdajanja za dobro drugih precej manj kot včasih. Veseli jo, da vsi, ki se v Kranju srečujejo pri uresničevanju kulturnih programov, med seboj dobro sodelujejo, kar se pozna tudi mestu. Pohvali župana, ki si vzame čas in pogosto prisostvuje kulturnim dogodkom, hkrati pa tudi spodbuja k novim prijemom, saj se mu kultura v mestu zdi pomembna.

Najbolj osebno jemlje svoje petje. Mija je bila kar štiri mandate predsednica uglednega kranjskega akademskega pevskega zbora France Prešeren, verjetno najboljše kranjske ljubiteljske »ekipe«. Po desetletju organizacijskega dela je sklenila predsedniško funkcijo prenesti mlajšim članom, so jo pa njeni ljubeznivi pevski kolegi ob predaji vodenja počastili z nazivom častna predsednica. Petje je kajpak njena prva ljubezen: še vedno neposredno sodeluje pri organizaciji dogajanj, ki jih prireja ali je z njimi v kakršnikoli zvezi njen APZ. Živo se zanima za pevsko dogajanje, pozna praktično vse dogajanje in načrte pevskih skupin zlasti na Gorenjskem. Mora pa si vzeti kar precej časa za vaje in nastope – kranjski APZ nastopa kar pogosto in pot ga zanese tudi v tujino.

Mija je – kar zadeva razvoj ljubiteljske kulture in njeno predsedovanje krovni organizaciji, realistka, a ambicij ji ne manjka. Bolj kot pomanjkanje denarnih sredstev v ljubiteljstvu, kar ni nič novega, jo jezijo pogosta znamenja, da se ljubiteljsko kulturo pogosto rine na rob kulturnega dogajanja. V času, ko gre pri poklicni kulturi zaradi premalo denarja  pogosto tudi za vprašanje gole eksistence zlasti mlajše umetniške generacije, to sicer pretirano ne preseneča, a obnavljajo se stereotipi in diskvalifikacije, ki so bile že zdavnaj razčiščene. Boli neprestano podtikanje, da je problematična kvaliteta ljubiteljske kulture, kar je že našlo odmev tudi v nekaterih formalnih zadevah, kakršni so javni razpisi, pa tudi v besedilih, kakršen je osnutek Nacionalnega program za kulturo. Zanj je  ljubiteljska kultura zgolj osnova za vstop med profesionalce, ne pa stalna produktivna in združevalna oblika družbenega življenja. Kritična je tudi do dejstva, da je njena krovna nevladna organizacija ljubiteljske kulture zanemarila osnovne  elemente, ki so tudi pogoj njenega ugleda: nima pisarne in vizualnih insignij, s katerimi bi dostojno utemeljila svoj obstoj. ZKDS je v svoji skromnosti pretiravala in zašla v siromaštvo, kar je slabo za njeno delo, zgodovinsko pa povsem nepotrebno in škodljivo. Še zmerom, čeprav je zdaj precej bolje kot še nekaj let nazaj,  je premalo povezana s svojimi članicami in težko jih podpira ali se zanje zavzame pri problemih, ki se pojavljajo pri njihovem delu. Pa je ena od njenih temeljnih solidarnostnih nalog tudi v tem. Veliko upanje je revija Primus, ki bi mogla bistveno izboljšati medsebojno informiranost.

Pred ZKD nasploh so veliki izzivi. V sistemu normiranja, v kakršnem živimo, je treba povečati pritisk na to, da se bo čim prej sprejel Zakon o ljubiteljski kulturi, pravi Mija. Deset let je že od tedaj, ko je bil oblikovan prvi osnutek, tri leta so minila, odkar je bil kar spodobno pripravljen delovni osnutek  predan službam kulturnega ministrstva. V tem desetletju so šle stvari, na splošno gledano, navzdol in to je slabo. Tu je  točka, kjer bo treba zahtevati in storiti največ in temu bo podredila svoje delo.

Mini portret aktualne predsednice Zveze kulturnih društev Slovenije Piše: mag. Jože Osterman Zveza kulturnih društev Slovenije je letos  dobila predsednico. Kakor daleč seže spomin, tudi v čase predhodnice Zveze kulturnih organizacij Slovenije (ZKOS), so krovni organizaciji vselej predsedovali moški, čeravno bi se v vseh teh letih verjetno izkazalo, da je med člani kulturnih društev bistveno več žensk kot moških. Tak moški pristop sicer med Slovenci in Slovenkami ni ravno nenavaden: veliko število nevladnih organizacij, kjer so skoraj vse postorile ženske, prav tako ni občutilo vodenja ženske roke - a zdi se, da so bila ravno kulturna društva, kar zadeva emancipacijo…

Pregled ocene

Ocena uporabnikov: 3.5 ( 3 ocen)

Objavite komentar