ZAKON – DA ALI NE

Piše: mag. Jože Osterman

Na spletni strani Zveze kulturnih društev Slovenije je že več let mogoče spremljati nastajanje zakona o ljubiteljski kulturni dejavnosti. Njegovo »rojstvo« umeščamo v zdaj že daljno leto 2009, ko nam je nekdanji državni sekretar na šolskem ministrstvu Mirko Pečarič, ki je očitno dobro zaslutil trend »hipernormiranosti« moderne slovenske družbe, dobrovoljno (in brezplačno) spisal prvi osnutek in vanj zajel nekatere usmeritve, ki so produktivne tudi danes.

Danes mu lahko zakličemo: najlepša hvala! Mnogo nas je namreč tistega leta ob nameri, da bi uzakonjali ljubiteljsko kulturno dejavnost, še kako mrščilo obrvi. Kako tudi ne: zdelo se nam je, da spontanost in iskrenost, ki sta temelja užitka, ki ga v lastnem kulturnem ustvarjanju čutijo ljubitelji kulture, nekako nista združljiva z suhoparnim normiranjem, ki bi to radoživo veselje uokvirjal v kakršnekoli kalupe. Žal v sodobni kapitalistični družbi taka produktivna energija očitno ne šteje veliko, še zlasti ne v upravljanju organizacije, kakršna je država. Kdor nima za seboj zakona oziroma pravne podlage, kot temu rečejo modre birokratske glave, stoji na hudo krhkih tleh.

Tako je romantično mnenje, da ljubiteljsko kulturno delo uspešno prepriča »nosilce javnega interesa« že zaradi svoje osnovne želje posredovati svojemu okolju lepoto in duh kulturnega dogodka oz. sporočila, postalo v glavnem preteklost. To kajpak povzroča precejšnjo nestabilnost sistema ljubiteljske kulture in njegove notranje organiziranosti: vse pogosteje se namreč zgodi, da ceno varčevanja neke lokalne skupnosti (pa tudi državne ravni) plačata dve zakonsko najbolj nezaščiten dejavnosti: kultura in šport. In pri kulturi navadno najprej »režejo« denarce za ljubiteljska društva.

Hkrati pa velja afirmativno reči, da je ljubiteljska kultura vendarle morala prevzeti tudi ceno tega, da je bila v zadnjih letih ambiciozneje in bolj zavezujoče priznana za del nacionalnega kulturnega programa. Država je navsezadnje že z uzakonitvijo Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti tudi formalno potrdila, da jo jemlje resno in nanjo stavi zlasti na področju vrhunske kvalitete na nekaterih področjih, kakršna so zlasti zborovsko petje, plesna dejavnost s folkloro, deloma instrumentalna glasba, na področju dostopnosti kulturnih programov, kjer je ta kultura s svojo kapilarno organiziranostjo nenadomestljiva, pa tudi na področju družbene kohezivnosti, kjer ljubiteljska kultura pomembno prispeva h kvaliteti življenja zlasti lokalnih skupnosti. To od nje zahteva upoštevanje pravil, ki vsaj teoretično zagotavljajo njen razvoj in v perspektivi tudi bolj enakovredne pogoje dela.

Taka vzajemna odgovornost z državo in lokalnimi skupnostmi vzpostavlja primerne temelje za sprejem zakona, ki bi vse to podrobneje določil. Če smo nekdaj zmajevali z glavo, češ da zakon ni potreben, je danes jasno, da ga za krepitev tradicionalno dobre organiziranosti in za razvoj še kako potrebujemo. Zdaj si ga želimo bolj kot minister za kulturo, ki si ga v izobilju drugih problemov na področjih institucionalne kulture in slabo angažiranih samozaposlenih v kulturi, kjer so težave eksistencialne narave, še za odtenek hujše, ne drzne postaviti na prednostno listo, čeravno bi si z njim znal pridobiti precej podpore zlasti v lokalnih okoljih. Očitki o tem, kako da se favorizira ljubiteljska kultura, ki jih je vse bolj poslušala nekdanja ministrica, so glede na prej omenjene eksistencialne probleme razmeroma razumljivi, niso pa pametni. Noben kanibalizem ni razumen: ko požreš šibkejšega, boš morda na vrsti sam. Če onemogočaš krepitev celotnega sistema, se ti lahko zruši vsa hiša. Zato želimo ministru kar največ poguma!

V kar dolgem obdobju razpravljanja o novem zakonu, ki se je dogajalo v organih Zveze, predvsem v predsedstvu, smo si zdaj ustvarili kar precej jasno vizijo tega, v kakšni smeri uzakoniti osnovna načela ljubiteljskega kulturnega delovanja. Od prvega osnutka se je spremenila dobra polovica besedila, vendar je osnova vendarle ostala. Poglavitna usmeritev je vsekakor poudarek na kvalitetnem in resnem delu vseh, ki se ponašajo z imenom kulturno društvo. Z ustanovitvijo javne evidence društev, ki se bodo sama zavezala izpolnjevati osnovne kvalitetne kriterije dela (priprava in izvedba vsaj določenega števila programov in nastopov, ustrezno mentorsko vodenje, minimalen obseg izobraževanja članov, ipd.) ter medsebojnim povezovanjem v zveze in področna združenja, ki jih bodo ustrezno zastopala v razmerju do nosilcev javnega interesa, bo mogoče ustvariti kvalitetno mrežo društev in zvez, ki bodo pomemben del izvajanja nacionalnih in lokalnih kulturnih programov, pri čemer bodo zagotavljali osnovno dostopnost in možnost aktivne participacije pri ustvarjanju kulturnih programov. S sistemom samo – in zunanje evalvacije bo zagotovljena strokovna podpora zlasti tistim ambicioznejšim izvajalcem, ki bodo lahko vstopili tudi v krog vrhunskih organizacij za produkcijo kulturnih programov, kjer naj bi vsaj polovičen del njihovih programov zagotavljala tudi država, urejen pa bo tudi postopek pridobivanja strokovnih nazivov za mentorje kulturnih skupin, oz. društev, s katerim bo mogoče motivirati ljudi, ki so sposobni in imajo željo voditi kulturno delovanje.

Čeravno zveni zahtevno, ne bo pretirano težavno. Resnost in kvaliteta dela v veliki večini sedanjih kulturnih društev je že zdaj na ravni, ki omogoča miren vpis v javno evidenco kulturnih društev. Resne težave utegnejo imeti le tisti, ki jim društvo služi bolj za realizacijo drugih svojih interesov, od poslovnih, oz. komercialnih, pa vse do tistih, ki z ustvarjanjem kulturnih programov nimajo veliko skupnega.

Sicer pa si kar oglejte osnutek, ki je objavljen na spletni strani Zveze. Če se bo le dalo, bomo objavljali tudi vse, kar se bo v naslednjih dneh in mesecih rojevalo v okviru Ministrstva za kulturo. Tam namreč zagotavljajo, da bodo že v februarju krepko zavihali rokave.

Piše: mag. Jože Osterman Na spletni strani Zveze kulturnih društev Slovenije je že več let mogoče spremljati nastajanje zakona o ljubiteljski kulturni dejavnosti. Njegovo »rojstvo« umeščamo v zdaj že daljno leto 2009, ko nam je nekdanji državni sekretar na šolskem ministrstvu Mirko Pečarič, ki je očitno dobro zaslutil trend »hipernormiranosti« moderne slovenske družbe, dobrovoljno (in brezplačno) spisal prvi osnutek in vanj zajel nekatere usmeritve, ki so produktivne tudi danes. Danes mu lahko zakličemo: najlepša hvala! Mnogo nas je namreč tistega leta ob nameri, da bi uzakonjali ljubiteljsko kulturno dejavnost, še kako mrščilo obrvi. Kako tudi ne: zdelo se nam je,…

Pregled ocene

Ocena uporabnikov: 3.5 ( 1 ocen)

3 komentarjev

  1. Namen zakona je vsekakor pohvalen. A ljubiteljska kultura je široko področje in marsikje se profesionalci poskušajo profilirati tudi skozi kanale ljubiteljske dejavnosti. Pri razpravi, ki sem se jo udeležil, sem zaznal, da je določen del, zlasti tisti o vrhunskosti, prilagojen samo določenim dejavnostim, a drugim bo odvzel še tisti drobiž, ki ga dobijo. Če je zakon tu, naj bo za vse in nekatere segmente je treba jasno definirati. Tako pa je veliko tega v megli in se bojim, da predstavlja odlično možnost odtekanja ljubiteljskih sredstev k spretnim in iznajdljivim samozaposlenim in članom javnih zavodov. Tako bo nekdo dopoldne profesionalni književnik, glasbenik ali gledališki delavec, popoldne pa si bo nadel ljubiteljske barve in ker ima zaradi profesionalnosti ustrezne reference in kvalifikacije, bo zlahka odrinil amaterje, ki dopoldne niso v njegovem poklicu.
    Če so avtorji zakona resni, bi morali jasno določiti sledeče:
    – Kulturno društvo lahko dobi status samo v primeru, če je vključeno v ZKD
    – Merila za status kulturnega društva morajo biti jasna, za vsako kulturno zvrst posebej (zlasti produkcija kulturnih dobrin)
    – V ljubiteljskem društvu ne sme biti zaposlenih.
    – V ljubiteljskih društvih lahko delujejo samozaposleni v kulturi ali zaposleni v javnih zavodih (pač profesionalci), a ne morejo dobivati plačil za svoje delo, lahko so kot mentorji ipd, a za svoje delo lahko dobijo samo potne stroške in dnevnice na osnovi jasnih pravil
    – Mentorstvo mora biti jasno definirano (kdo in kako – ne samo profiji), zlasti izobraževanje, izpopolnjevanje in permanentno obdobno izobraževanje – plačnik: ZKDS
    – ZKD potrebuje organiziranost v sekcije na državni ravni – podobno PZS – pevska društva ni moč linearno izenačiti z literarnimi.
    – Del zakona s kazenskimi zadevami ne sodi v takšen zakon, saj ni jasno, kdo in zakaj pobira kazni.
    – Jasno definirati razmejitev in odnos ZKDS – JSKD – eden ima denar, drugi organizira delo.
    – Jasno definirati vire financiranja za delovanje kulturnih društev v ZKD (merilo: produkcija vsebin in prereditve).
    – Kako bo nekdo definiral vrhunskost za nekaj, kar nima niti svoje profesionalne verzije (primer: revija Supernova in spekulativna fikcija v literaturi).
    Predlagam, da snovalci malce razmislijo, kajti neka nedefinirana čorba za ribarjenje v kalnem se nam bo vsem, tudi vrhunskim pevskim zborom in folklornim skupinam še kako otepala.

    • Jože Osterman

      Bojan,
      všeč mi je vaše kritično in tudi precej skeptično razmišljanje o osnutku zakona, ki smo ga pripravili sami, torej ljudje, ki delamo na področju ljubiteljske kulture. Še posebej zato, ker bo zdaj, ko so ga povzeli na ministrstvu in bodo vanj zagotovo vanj vnesli nove elemente, ki nam bodo verjetno manj pogodu, odgovornost za dober zakon na naši strani še večja. Po logiki: kar ste si skuhali, pojejte!

      Hkrati pa sem presenečen nad tem, da je kritičnost včasih pretirana. Kaj pa zdaj, ko praktično nimamo nobenih pravil in v razmerju do profesionalcev, o katerem pišete v prvem odstavku, sploh nimamo sredstva, da bi odvrnili morebitno vrivanje ljudi s komercialnimi motivi v ljubiteljsko kulturno delo? V osnutku smo zdaj precej jasno določili temeljna načela ljubiteljskega delovanja in praktično dopustili le plačano mentorstvo, kar pa res ne bi smel biti problem. Vse ostalo delo je ljubiteljsko, delovanje društev temelji najprej na samoregulaciji (vpis v javno evidenco bo pogojen z jasnimi merili in bo zahteval kontinuirano produkcijo, samoevalvacijo in zunanjo evalvacijo) ter nato tudi na zunanji kontroli; zdaj je kulturno društvo često osnova za poslovanje kakšnega bifeja, šmirantskega posredniškega društva in še česa, kar s kulturo nima zveze. Ko bo zakon pod streho, tega ne bo več.

      Navsezadnje ste v alinejah pod začetnim odstavkom sami opredelili nekaj nevralgičnih točk, pa se lotiva še teh:
      – pogoj za vpis društva v javno evidenco je včlanjenost v ZKD, tako kot mislite tudi vi;
      – merila za status kult. društva (vpisnega v ustrezno javno evidenco) bo temeljil na jasnih merilih, ki jih bomo v dobršni meri predlagali sami;
      – v ljubiteljskih društvih ne sme biti zaposlenih (stvar ocene . sam se s takim pavšalnim pogojem ne strinjam). Zlasti v morebitnih vrhunskih organizacijah bo taka potreba upravičena – ali naj zaradi enega togega določila tako organizacijo vržemo ven iz ljubiteljske sfere?;
      – mentorji (na tem področju bo prej ali slej verjetno prišlo do uvajanja nekakšnih licenc) naj bodo za svoje strokovno delo plačani tako kot do sedaj, in jih ne gre kar pavšalno mešati s člani društev. Se pa lahko prostovoljno odpovejo honorarjem, tega tudi danes ni malo. Tako je v vseh dejavnostih; brez kvalificiranih strokovnjakov pač ne gre;
      – organiziranost ZKDS je stvar dogovora; podpiram sekcijsko organiziranost, ki jo predlagate;
      – kazenske odredbe so nujne: Goljufanje z lažnimi podatki, na osnovi katerih se bi lahko prikrivalo “nestatutarno” delovanje, morda sploh ne bo redkost;
      – odnos JSKD: ZKD(S) je v osnutku definiran, pričakujem pa težave na ministrstvu, saj je trditev, da osnutek posega v zakon o JSKD, že bila izrečena.
      Kar zadeva drugih vprašanj, me najbolj skrbi opredelitev financiranja; vprašanje je, kako daleč je glede na zakon o lokalni samoupravi sploh mogoče to definirati kot obveznost (občin).
      Kakorkoli, Bojan, hvala za pripombe. Pri nadaljnjem delu z zakonom (ki pa ni več v naših rokah) jih bomo še kako poskušali upoštevati.
      Jože Osterman

    • Se popolnoma strinjam, vendar se moramo spraviti na realna tla. Kdo je profesionalec in kdo ni. Za primer bi vzel zbor Ave, ki ga vsi poznamo. Strokovno lahko rečem, da je po svoji kvaliteti v vrhu svetovnega izvajanja, je pa popolnoma amaterski zbor, za razliko od ostalih svetovnih zborov, ki so profesionalni. Tudi nekateri pevci so učitelji glasbe ali muzikologi, ali kaj podobnega, tako da so praktično v svojem življenju v celoti vključeni v glasbeno dogajanje. Ali je to amater, ali profesionalec. Kam spada tak zbor? Njegov vodja je lahko samo resen glasbeni pedagog – profesionalec (v našem primeru je to predavatelj z glasbene akademije). Po vašem mnenju bi moral delovati zastonj, kar pa je skoraj nemogoče.
      O zadevi bo potrebno še razmišljati in nekako najti nek kompromis.

Objavite komentar